ter
j,
v; pred njimi imamo zveneče in nezveneče soglasnike:
poslati
—
pozlati, potreti
—
podreti, brati
—
prati, klati
—
gladi, smet
—
imet, zidna
—
sitna, kožna
—
košnja, večna
—
vežna, tvoj
—
dvoj,
potvoriti
—
podvoriti, svariti
—
zvariti, protje
—
orodje.
Take po
menske ločitve jasno kažejo, da sta jeziku obe zvezi enako domači.
3. Kakor v besednih enotah, tako se soglasniki p r i l i k u j e j o
ali asimilirajo tudi v govornih enotah, med katerimi ne delamo
odmorov, kadar se soglasniki stikajo v koncih in začetkih besed:
grob se za grobom vrsti, pred hišo, pod potjo, nad cesto, brž pojdi;
kot bi sekal, viš ga no, boš dal, lep dan, pet dni, kost boš zlomil,
prat gre.
Tako prilikovanje ali asimilacija se godi nezavedno in ni
treba domačinu nanjo še posebej paziti, pač pa moramo paziti, da
takega izgovora ne zanašamo v pisavo.
4. Zveneči
b, d, g, z
in
ž
na ko n c u govornih enot v svojem
končnem delu izgubljajo zven:
hrib, led, rog, mraz, mož
si priza
devaj govoriti z zvenečim
-b, -d, -g, -z, -ž
in po naravi sami v iz-
glasju postanejo na pol zveneči. Tudi v izgovoru je nekaj podlage
za pomenske ločitve v jeziku:
kos
—
koz
(rod. mn.),
rok
—
rog,
let
(rod. mn.) —
led, rop
—
rob
itd.
5. Po zgornjih pravilih se ravnajo seveda tudi p red log i . Eno-
zložni predlogi so redno naslonjeni na prihodnjo besedo in so
z njo povezani v govorno enoto. To velja še bolj za
k, s-z,
v, ki
nimajo svojega zloga, marveč se vežejo neposredno:
k sebi, s pere
som, z roko,
v
loku
izgovarjamo kakor
ks, sp, zr,
vl
, ne pa s pol
glasnikom vmes. To se dela pogosto pri narekovanju zaradi večje
razumljivosti in lažje pisave, ni pa dovoljeno v zbornem govoru:
kə sebi, sə peresom, zə roko, və loku.
a) P r e d l o g
k
izgovarjamo kot
k
povsod razen pred
b, d, g,
z, ž,
kjer postane zveneč. Pred
k
se izgovarja kot
h: h kovaču,
h konju, h koncu.
Včasih se sliši tudi
h teti, h p eči, h cesti, h čaju
ipd.,
a to za zborni govor ni upravičeno, ker tudi sicer
k
v takih skupinah
ne izgovarjamo kot
h,
n. pr.
takt, doktor, traktor, diktat, rokca,
trakci, pikčast, prek pasu, prek polja.
b) P r e d l o g
s-z
ima dve obliki, zvenečo in nezvenečo. Zvenečo
(z)
govorimo in pišemo pred vsemi zvenečimi glasovi (samoglasniki
27
