in nezvočnost. V slovenskem zbornem govoru je ta razdelitev pri
današnjem glasovnem sestavu knjižnega jezika taka, da je blizu
najblagoglasnejših jezikov.
Čut za naravno enoto zloga izhaja iz celotnega jezikovnega
ustroja nekaj po glasovih, nekaj po sestavinah. Zlogovna meja je
za govor sam nepomembna, ker govora ne razčlenjujemo v zloge,
pomembna je postala šele s šolo in pisanjem, ko je bilo treba na
koncu vrste besede trgati.
Medsebojni vplivi. — V ozki povezavi govornih enot prehajajo
glasovi drug v drugega in pri tem drug na drugega bolj ali manj
vplivajo. Ta medsebojni vpliv je toliko večji, kolikor težje delo
morajo govorila opraviti v zaporednem oblikovanju teh glasov.
Jezik si govor olajšuje na različne načine; včasih tako olajšanje
ostane samo v govoru, včasih pa posega v samo jezikovno obliko
vanje.
Zev. — Kadar je v govorni enoti treba zaporedoma izgovoriti
dva samoglasnika, imamo občutek, da med njima zija praznina,
pravimo, da je med njima zev ali hiat.
a) Meja med obema samoglasnikoma ni določena. Kljub temu
je v novih besedah knjižnega jezika čut za sestavine še tako živ, da
vsakega obeh samoglasnikov izgovarjamo čisto in zlogovno, ne da
bi ju vezali v dvoglasnik, n. p r.:
poiskati, zaigrati, preobleči, pre
iskava, poiti, zaiti, naokoli, vseeno, dvaindvajset, triindvajset;
tako
tudi:
je imel, bo ušel, na ime, za oknom, po ustih, na oči, po odru,
po eni strani;
v takih primerih si ljudski in pogovorni jezik olajšuje
zev z dvoglasnikom ali izpuščanjem:
pojskat, zajgrat
itd .; če je en
samoglasnik poudarjen, tedaj si zapira ljudski govor zev z vtika
njem vmesnega
u
ali
j: nauuk, vsejen (=
nauk, vseeno). Hiat je
ohranjen v knjižnih besedah, ki jih ljudski govor ne uporablja:
poapnele
(žile),
soočiti, poenotiti, poezija, poetika, zaimek
. V ljudskih
besedah pa imamo večkrat dvojnice:
poiti
—
poidem,
toda
pojdem,
zaiti
—
zaidem
in
zajti
—
zajdem.
b) S temi dvojicami posega zapiranje zeva že v jezikovno obli
kovanje. Naj navedemo tu le en primer za tako poseganje v nove
25
