Glasovne spremembe
1. V jeziku delujeta dve sili: prva zaradi lažjerazumljivosti
priteguje poizvoru sorodne besede k čim večji podobnosti v pisavi
in govoru ( e t imo l o š k o načelo); druga zaradi lažje izgovorljivosti
besedam spreminja podobo ( f on e t i čno načelo). Pri razvoju so
glasniških skupin je zmagala zdaj ta, zdaj ona obeh sil; v določenem
času in kraju seje kaka soglasniška skupina razvijala in spreminjala,
kasneje in drugod pa ne; zato imamo iste soglasniške skupine v neka
terih besedah spremenjene, v drugih pa ne. Pri ljudskih besedah je
bilo navadno močnejše fonetično, pri knjižnih in učenih besedah pa
etimološko načelo. Fonetično načelo je olajševalo soglasniške sku
pine predvsem s p r i l i k o v a n j em (asimilacijo) glasov.
a) Primerjaj naslednje besede v srbohrvaščini in slovenščini:
vrabec, vra
b
ca : sh. vrabac, vra
p
ca
sladek, sla
d
ko :
sladak, sla
t
ko
po
d
pora:
po
t
pora
nizek, nizko:
nizak, ni
s
ko
težak, te
ž
ko:
težak, te
š
ko
svat, sva
t
ba:
svat, sva
d
ba
glas, gla
s
ba:
gla
z
ba
V slovenščini imamo večinoma etimološko pisavo. Prilikovanje
po zvenu imamo v pisavi izvedeno le v nekaterih primerih:
gristi
—
grizem, lesti
—
lezem, molsti
—
molzem, tvesti
—
tvezem, zdaj =
s(e)daj,
pri predlogu
s
— z.
V govoru se zveneči soglasniki (
b, d, z, z)
pred nezvenečimi
spreminjajo v nezveneče in nasprotno: nezveneči pred zvenečimi
v zveneče; v pisavi se le redko spremene.
V srbščini in hrvaščini pa je fonetično načelo izpeljano tudi v
pisavi po pravilu: piši, kakor govoriš!
b) Likati: iščem; kosa: košnja; voz: vožnja; premisliti: premiš
ljati; grizla: grižljaj. Tako še: košček, zvežčič, lišček, prošnja, grož
nja, bližnji.
Pred
č, j, nj, lj
se s, z prilikujeta v s, ž v govoru in pisavi.
35
