šala urediti pisavo slovenščine Fr. Metelko v svoji slovnici (1825)
na podlagi osrednjih govorov po tedanjem izgovoru in Peter Dajnko
(1824) za vzhodne slovenske govore; ta dva poskusa glasovne (fo
netične) pisave imenujemo me t e l č i co in da j nč i co . Za srbščino
je v tem času ob Kopitarjevi pomoči postavljal jezik na žive osnove
s fonetično pisavo v cirilici Vuk Stefanović Karadžić ; za hrvaščino
pa je ilirski prvak Ljudevit Gaj po čeških vzorcih priredil latinico,
k i je po njem dobila ime gaj i ca.
4.
Ta črkopis smo po ilirskem gibanju sprejeli tudi Slovenci
v letih 1843—1845 in ga uporabljamo še danes. Obsega 25 črk v
abecednem redu:
a b c č d e f g h i j k l m n o p r s š t u v z ž .
Črkopis
je za samoglasnike ohranil ista znamenja, kakor jih je imela boho
ričica; hrvaščini zadostujejo za označevanje vseh samoglasnikov, ne
pa slovenščini. Vsa ta doba poskusov nam kaže, kako je enkrat
vpeljano pisavo, pa naj bo tudi nepopolna, težko spreminjati ali
nadomeščati. Tako pisava zmeraj zastaja za živim razvojem jezika
in je le nepopoln odsev žive besede. Zato pa je potrebno, da živega
govora ne maličimo po črkah, marveč v črkah za vsak primer po
sebej iščemo živih glasov. O tem razmerju med glasovi in črkami
nam govori p r avo r e č j e . Vsak knjižni jezik si prizadeva ustaliti
pisanje in ga ureja s posebnimi pravili, s p r a vop i s om .
Poleg pravopisne podobe jezika imamo še znanstveno zapiso
vanje govorov, kadar hočemo posebno natančno ločiti glasovne
prvine; to je f o n e t i č n a t r a n s k r i p c i j a , za kakršno uporabljamo
posebna razločevalna ali d i a k r i t i č n a znamen j a .
Razmerje glasov in črk. —
V naravi glasov je, da se venomer
prilagajajo in rahlo spreminjajo, pisava pa je šla zmeraj za tem,
da s čim preprostejšimi znamenji in s čim manjšim številom črk
govor zaznamuje toliko, da po njih lahko razbere pomen, kdor
jezik zna. Zato je pisava nujno le približen zapis živih glasov.
Z isto črko je povzela včasih več glasov, ki so se zdeli prvemu
zapisovalcu blizu, in je rajši s sestavo znanih črk zapisovala posebne
glasove, namesto da bi si izmišljala nove črke.
Druga posebnost pisave je ta, da terja neko s t a l n o p i s no
p o d o b o , da po njej laže neposredno razbiramo celote pri branju.
43
