razčlenjujejo
vejice
ali
podpičja
v manjše govorne enote z dolo
čeno melodijo. V Aškerčevem verzu
Le vkup, le vkup, gospod,
tlačan
bi se pomen čisto izmaličil, če bi prezrl vejico med
gospod
in
tlačan
in bral brez odmora
gospod tlačan.
Kadar govorimo
prosto, se nam smiselni poudarek in melodija porajata hkrati
z mislijo in njenim izrazom. Pisana podoba jezika, ki jo dojemamo
največkrat samo z očmi brez glasovnega poustvarjanja, pa nam je
močno oslabila čut za njihovo pomembnost. Zato pa se nam po
gosto izmikajo pomenski odtenki ne le v razumevanju tujega
besedila, marveč nam hkrati peša tudi čut za lastne miselne tančine
in njih izraz.
Pravopis
Raba velikih črk
Samo velike črke rabimo v slovesno natisnjenih napisih, lepakih,
oglasih, naslovih ali spomenikih. Z roko pišemo samo velike
črke v kraticah, ki z začetnimi črkami zaznamujejo ime ali naslov:
FLRJ, LRS, MLO. Sicer rabimo velike črke samo posamič kot
začetnice. Z veliko začetnico se pišejo prva beseda v stavku, lastna
imena in izrazi spoštovanja.
Prva beseda v stavku. —
Včeraj smo šli v gozd po jurčke. Ali
ste že videli kaj lepšega od jesenskega gozda
?
Mati je naročala:
»Da mi ne naberete mušnic! Te gobe so zelo strupene.«
Prvo besedo v novem stavku za piko, vprašajem, klicajem in
dvopičjem v premem govoru pišemo z veliko začetnico.
Pomni. Za vrstilnimi števniki, pisanimi s številko in piko, pišemo malo začetnico:
O tem govori
5.
člen ustave.
Kadar vprašaj ali klicaj stojita namesto vejice, nadaljujemo
za njima z malo črko:
Kaj? da bi mene kdo takole žalil! Lej! torej je bledo njih cvetje
velo.
Lastna imena. — 1.
Janko in Metka; France Prešeren
;
Ivan
Cankar
;
Josip Broz Tito; Koseski; Podlimbarski; Aleksandrov;
Prežihov Voranc; Sperans; Dušan Silni; Aleksander Veliki; Rihard
Levjesrčni; Friderik s Praznim žepom.
50
