Slovenska slovnica 1956 - page 58

Z vejico ločimo tudi nedoločnik, kadar nadomešča razširjeni
prilastkovni stavek.
Pomni. Vejice ne stavimo, kadar nedoločnik nadomešča osebkov ali predmetni
odvisnik ali kadar nima ob sebi dopolnila: Po toči zvoniti je prepozno. Branil se je
hoditi v šolo. Imel je trdno voljo poboljšati se.
Podpičje. — Trkal je in trkal; naposled so se vrata odprla.
Nekaj dni sta se dobro imela; bil jima je kratek čas. — Ko izgublja
jeseni narava svojo lepoto, mineva cvetica za cvetico in pada list za
listom; tedaj se začno zbirati ptičja krdela.
Podpičje loči krepkeje kakor vejica, a šibkeje kakor pika. Sta­
vimo ga med neodvisnimi stavki, ki pa so miselno vendarle celota.
V krajši periodi loči prorek od poreka. V mnogočlenski periodi
lahko loči miselne odstavke.
Dvopičje. — Imel je tri iskre konjiče: vranca, rjavca in Šarca.
Vse od kraja je delal: oral, sejal , kosil in drvaril — Vprašam vas:
ali veste, kaj je skrb? Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša, a večno
se bori za svoj namen. — Ženska je vprašala: »Kaj bi radi?«
Dvopičje stavimo, kadar hočemo opozoriti na kako besedo ali
stavek. Rabimo ga pred naštevanjem, navajanjem, razlaganjem,
zlasti pa po napovednem stavku premega govora. Sredi mnogo-
členske periode loči prorek od poreka.
Pomišljaj. — i . S prijateljem — tudi jaz imam prijatelje —
sva šla počasi po drevoredu. Komaj je zatisnil oči — človek bi mislil,
da je minila le minuta — se je zbudil in dan je bil.
2. Rastel sem in dorastel — spoznanja ni bilo. Jezik lepo govori
— prazno je tvoje srce. Pa da je sam berač nad berači — skorje
kruha mi ne bo odrekel!
3. Prijatelj — to je beseda vseh besed. Rekel sem , da je umetnost
iskanje lepote — vsako srce jo išče drugje in drugače. Kar je lepo, je
lepo — vse druge besede so odveč.
4. Imeli smo ljudi — v poljani cvet , imeli smo jih — vrhu gore
hrast. Čez goro — svetel konj — je planil zarje val.
5. Takoj tiho, če ne — ! Ali mislite, da sem — ?
58