Z vejico ločimo tudi nedoločnik, kadar nadomešča razširjeni
prilastkovni stavek.
Pomni. Vejice ne stavimo, kadar nedoločnik nadomešča osebkov ali predmetni
odvisnik ali kadar nima ob sebi dopolnila:
Po toči zvoniti je prepozno. Branil se je
hoditi v šolo. Imel je trdno voljo poboljšati se.
Podpičje. —
Trkal je in trkal; naposled so se vrata odprla.
Nekaj dni sta se dobro imela; bil jima je kratek čas
. —
Ko izgublja
jeseni narava svojo lepoto
,
mineva cvetica za cvetico in pada list za
listom; tedaj se začno zbirati ptičja krdela
.
Podpičje loči krepkeje kakor vejica, a šibkeje kakor pika. Sta
vimo ga med neodvisnimi stavki, ki pa so miselno vendarle celota.
V krajši periodi loči prorek od poreka. V mnogočlenski periodi
lahko loči miselne odstavke.
Dvopičje. —
Imel je tri iskre konjiče: vranca, rjavca in Šarca.
Vse od kraja je delal: oral
,
sejal
,
kosil in drvaril
—
Vprašam vas:
ali veste
,
kaj je skrb? Glej to drevo: za usodo nič ne vpraša
,
a večno
se bori za svoj namen
. —
Ženska je vprašala:
»Kaj bi radi?«
Dvopičje stavimo, kadar hočemo opozoriti na kako besedo ali
stavek. Rabimo ga pred naštevanjem, navajanjem, razlaganjem,
zlasti pa po napovednem stavku premega govora. Sredi mnogo-
členske periode loči prorek od poreka.
Pomišljaj. —
i . S prijateljem
—
tudi jaz imam prijatelje
—
sva šla počasi po drevoredu. Komaj je zatisnil oči
—
človek bi mislil
,
da je minila le minuta
—
se je zbudil in dan je bil.
2.
Rastel sem in dorastel
—
spoznanja ni bilo. Jezik lepo govori
—
prazno je tvoje srce. Pa da je sam berač nad berači
—
skorje
kruha mi ne bo odrekel!
3.
Prijatelj
—
to je beseda vseh besed. Rekel sem
,
da je umetnost
iskanje lepote
—
vsako srce jo išče drugje in drugače. Kar je lepo
,
je
lepo
—
vse druge besede so odveč.
4. Imeli smo ljudi
— v
poljani cvet
,
imeli smo jih
—
vrhu gore
hrast. Čez goro
—
svetel konj
—
je planil zarje val.
5.
Takoj tiho
,
če ne — ! Ali mislite
,
da sem — ?
58