2
. Č r k a
j
zaznamuje a) pred samoglasniki pravi nebni pri
pornik
j: jama
,
jim , pojiti, meja, tujec,
vijak,
preja, lojen, opojen;
b)
za samoglasniki na koncu besede ali zloga (pred soglasniki
sestavni del dvoglasnika: vij,
umij, poglej, povej, daj, nazaj, poj,
pojte
,
kuj, kupuj; vojska, vejnik, pojdi
, dajte,
opojna
.
V zvezah lj in nj se pred samoglasniki izgovarja kot pripornik
j :
volja, konji, srenja, knjiga, njena, kretnja;
na koncu besed in zlogov
(sredi besede pred soglasniki) se j ne izgovarja, priteguje pa glasova
l in n v nebno (mehko) izgovarjavo:
ogenj, tanjši, manj, manjšati
,
konj, konjski.
3. Č r k a
v
zaznamuje troje glasov:
a) pred samoglasniki in pred r ter v skupini
ustnično-zobni
pripornik v: viti,
kovina, vedeti
,
prevesti
, ves, oves,
pevec, voda,
uvod, dovolj, vulkan; zvit, cvet, dva, svat, tvoj, prvenec, hvala;
—
vreti,
vrabec, vroč, povrni, zavrteti;
— z vrvjo, s
krvjo, pod brvjo,
postrvji;
b) pred drugimi soglasniki na koncu zloga ali besede soglasniški
u, ki se s prejšnjim samoglasnikom veže v dvoglasnik:
ovca, glavna,
povsod, pravda, kavka, rovtar, psovka; prav, gotov
,
kov, šiv, živ,
mrtev
, cev,
aktiv, nominativ.
Vzhodna narečja tudi v teh primerih
govorijo ustnično-zobni v, ki kot drugi priporniki pred nezvenečimi
soglasniki in na koncu besed izgubi zven in postane
f: ofca, pofsod,
kafka, praf, žif, mrtef
itd.; za zborni govor ta izreka ne velja;
c) samoglasnik
u,
kadar je
u
zaradi nakopičenih soglasnikov
težko izgovorljiv:
predvčerajšnji, z vso silo, pred vsako hišo, brez
vpliva, kaj vpiješ!, od vprašanja, naš vsakdanji kruh
, z
vsebino, brž
vstanite.
Pred
l
,
lj
izreka omahuje. Na začetku besede se redno izgovarja v:
vleči, vlak, vloga, vljuden;
sredi besede že prevladuje
u: Pavle,
zabavlja, čevlji, pravljica, življenje.
Naglasna znamenja. —
P o u d a r j a n j a , ki je v govoru bistveni
sestavni del glasovnega oblikovanja, v pisavi navadno ne zazna
mujemo. Vendar pa imamo za primere, ko razumljivost ali lažje
48
