predvsem grški in latinski črkovni sestav; oba sta sicer izhajala iz
istih osnov, a sta se v stoletjih močno razločila. Iz malih črk grške
abecede seje razvila gl ago l i ca , kasneje iz velikih črk iste abecede
c i ri l i ca , zahodna Evropa pa je po Rimljanih dobila latinski črkovni
sestav — l a t i n i c o v različnih oblikah, med katerimi je za nas
omembe vredna predvsem go t i c a ali fraktura (zlomljena pisava),
kije po okusu gotskega sloga zlomila okrogle loke v šilaste.
Z najdbo tiska in s splošno šolsko obveznostjo je pisana oblika
jezika postala tako pomembna, da nam je skoraj zatemnila govor.
Razvili so se urejeni kn j i žn i j e z i k i in vezali narečne govore v
večje in skrbneje urejene enote. Začelo se je slovnično urejanje
jezikov.
Ko je Primož Trubar v Nemčiji premišljeval, s kakšnimi črkami
bi prav in razumljivo pisal slovensko besedo, je bil postavljen pred
dvojno nalogo: a) razčleniti je moral slovensko besedo v glasovne
prvine; to delo je moral opraviti sam po svojem posluhu in čutu ob
pomoči tujih zgledov; b) ugotovljenim glasovnim prvinam je moral
določiti pisna znamenja; ta mu je nudila l a t i n i c a zahodne Evrope.
Gotico v prvih tiskih je zamenjal 1555 z antičnimi oblikami.
Njegov črkopis pa ni vedno dosleden. Izboljšala sta ga Sebastijan
Krelj in Jurij Dalmatin, Adam Bohorič pa ga je zapisal v svoji
slovnici (1584) in po njem nosi ime boho r i č i c a . Od današnje pisave
se loči predvsem po znamenjih za sičnike in šumevce: S
=
s, S
h
= š,
s
= z,
sh
= ž, z = c,
zh =
č. S to prvo uzakonitvijo slovenske
pisave so bili položeni temelji slovenskemu knjižnemu jeziku tudi v
njegovih glasovnih prvinah: to so glasovi osrednjega dolenjskega
narečja.
3.
Ko so v drugi polovici 18. stol. po vsi zahodni Evropi oži
veli poskusi za izboljšanje in ureditev pisanja knjižnih jezikov, so
se taka prizadevanja prebudila tudi pri nas. Dolenjsko glasovno
osnovo so dopolnili z gorenjsko. Pohlin je vpeljal za ozki
e
posebno
znamenje, Kopitar pa je klical v svoji slovnici (1809) novega Cirila,
ki naj bi ustvaril za slovenščino primernejši črkopis; ta naj bi za
vsak glas imel enotno črko (ne sestave iz dveh črk) in vsaka črka
zaznamuj en sam glas (ne pa več glasov). Po teh pravilih sta posku
42
