Dolnja Lendava
,
Stara Vrhnika
,
Dolenji Logatec
,
Spodnje Koseze
,
Azija, Severna Amerika
,
Avstralske Alpe
.
V sestavljenih zemljepisnih imenih pišemo prvo besedo zmeraj
z veliko začetnico; drugo besedo pišemo z malo, če je občno ime,
z veliko pa, če je ali se čuti kot lastno ime.
Pomni. Za lastno ime se čutijo in kot drugi del krajevnega imena zmeraj pišejo
z veliko:
Bistrica
,
Bela
,
Loka
,
Gradec
,
Toplice.
8
.
Kakšne novice prinašajo Novice? Kdo je
v
Aškerčevem Mejnik
prestavil mejnik? Kakšne mravlje nastopajo
v
Erjavčevi Mravlji?
Vozovi Rdečega križa so zaznamovani z rdečim križem. V Slovenskem
pravopisu je uzakonjen današnji slovenski pravopis
.
V naslovih knjig, časnikov in društev pišemo z veliko prvo
besedo, druge pa le, če so same zase lastna imena.
Pomni. Pri nekaterih sestavljenih imenih je prišla v navado pisava z veliko črko
v obeh sestavinah:
Kranjska Čbelica
,
Slovenska Matica
,
Matica Slovenska
,
Ljubljanski
Zvon.
Spoštovanje. —
V znamenje spoštovanja se pišejo z veliko
začetnico osebni in svojilni zaimki v pismih:
Vi, Vas, Ti, Te, Vaš,
Tvoj;
toda v spoju:
zate, nate, predte.
Pisava tujk
Kadar imamo dobro domačo besedo, ne rabimo tujke. Vendar
so tujke v vsakem kulturnem jeziku neizogibne, ker jih narekuje
potreba. Jezik ne more sproti sloveniti izrazov, ki jih prinaša
moderna znanost, in si tudi ne more privoščiti, da bi se odmaknil
v nekakšno sijajno osamljenost ter izgubil stik s svetom.
Ko se tujka prvič prikaže, nastopa še v tuji pisavi in v tujem
izgovoru. Sčasoma si jo jezik prilagodi, vendar v tem ni dosleden,
ker sprejema tujke iz različnih virov. V slovenski pisavi seje ustalila
tale raba:
1.
Besede, ki se v izvirniku končujejo na nemi
-e,
dobijo veči
noma obrazilo
-a: afera, renesansa, antanta, reportaža.
52
