V podredju loči vejica glavni stavek od odvisnega kakor tudi
odvisnike različnih stopenj med seboj. Za odvisnike iste stopnje
veljajo pravila o postavljanju vejice v priredju.
Pomni 1. Kadar si v zloženem stavku sledita dva veznika, stavimo vejico po
logični zvezi:
Votlina je suha in, ker je ne doseže nobena sapica, tudi topla
.
Le piši
materi, da, če ne bo denarja do sobote, ne boš več stanoval pri nas.
Pomni 2. V nekaterih zvezah, zlasti v začetku stavka, so sestavljeni vezniki dobili
pomen enotnih izrazov in jih pišemo brez vejice:
In če ga ne najdeš
,
ne hodi domov!
Ali če te ne bo do noči
,
te ne bomo več čakali.
Starejši pisatelji so tu postavljali vejico
in tudi današnja raba še omahuje.
Vejica v vrinjenih stavkih in dostavkih. —
Daleč daleč, ne vem
kje, se je oglasil žvižg ptička
.
Jurko, ne bodi len, je stekel za njimi.
Bil je , kakor znano, velik učenjak. Slovence, posebno izobražence,
so ostro nadzirali.
Vrinjene stavke in dostavke ločimo od soseščine z vejico.
Pomni 1. Glagolske izraze, kakor so
kaj vem kje, kdo ve kaj, ni da bi
ipd., obču
timo kot prislove in ne pišemo vejice:
O tem ni da bi govoril
.
Saj ni kdo ve kaj bister.
Pomni 2. Vejico stavljamo pred
kakor
,
n. pr., in sicer,
kadar uvajajo naštevanje:
Ptice pevke
,
kakor (n. pr.) slavci in taščice. Kupil bom
,
in sicer tri pare.
Vejica v okrajšanih stavkih. — 1.
Meni luč, tebi ključ. Ne dela
doma, marveč v tovarni. Nekaj pa vam obljubim, namreč prostost.
—
Čeprav že v letih, še zmerom kaj dela. Kolikor on, toliko dam tudi
jaz. Dasi močan, bi samo lenaril.
V priredju ali podredju je včasih izpuščen povedek, ker si ga
lahko mislimo. Stava vejice je kakor v popolnih stavkih.
2.
Želeč jim lahko noč, so se poslovili. Prišedši mimo okna, je
zagledal znan obraz
.
Sklep, sprejet na zadnji seji, je treba na novo
pretresti.
Kadar deležnik nadomešča stavek in ima ob sebi kako dopol
nilo, ga ločimo z vejico.
Pomni. Ne ločimo pa deležnikov z vejico, če so prilastki ali če nimajo dopolnila:
Svareči glas ni hotel utihniti. Opotekaje se je hodil po sobi.
3.
Imel je najboljši namen, poravnati stare dolgove. Nikdar več
se mu ne bodo povrnile želje, po Dunaju razsajati.
57
