BESEDNO GRADIVO
Besede
Kaj so. — Jezik ne snuje miselnih enot neposredno z nizanjem
glasov, marveč uporablja že narejene glasovne enote, ki jim navadno
pravimo besede. Te so nam neposredno jezikovno gradivo, že
oblikovana glasovna znamenja za določene pomene in vloge. Hra
nimo jih v spominu.
Za besedo je bistveno dvoje: neka glasovna stalnost in neka
določenost v pomenu.
Glasovna stalnost je potrebna, da nam budi zmeraj iste pred
stave. Kljub podobnosti sta
glava
in
glavica
dve različni besedi,
vsaka s svojim pomenom; glasovna podobnost je utemeljena tudi
v pomenski. Vendar glasovna stalnost tudi pri isti besedi ni popolna,
saj jo srečujemo v različnih oblikah. Razlike so večinoma le končni-
ške, vendar neredko segajo mnogo dalje. Lahko je razumeti, da so
riba, ribe, ribi, ribo, rib, ribam, ribah
samo oblike iste besede; pomen
je isti, le razmerja so različna in število. Drugod so glasovne spre
membe v oblikah večje, n. pr.
telo
—
telesa, pes
—
psa, volk
—
volcje, oko
—
očesa, uho
—
ušesa.
Po glasovnem vtisu je nemogoče
sklepati, da so
jaz
—
mene, mi
—
nas, kaj
—
česa, je
—
so
—
bil
—
bom
oblike iste besede; to ve le tisti, kdor jezik zna in se zaveda
jezikovne sovisnosti. Tudi
iti
—
grem
—
šel, človek
—
ljudje
so
nam danes oblike iste besede. Kljub takim primerom pa je želja
po stalnosti besedne oblike zmeraj močnejša in čedalje bolj izenačuje
oblike z osnovno glasovno podobo. To velja prav posebej za lastna
imena, ki bi jim tudi proti glasoslovnim zakonom radi ohranili
osnovno obliko imenovalnika, ker se sicer bojimo, da se pravo ime
60