zabriše ali izmaliči. (Od tod napačna raba
Plemelja, Slomšeka,
Zajeca.)
Stalnost pomena ali vloge je v tem, da ista beseda v istem času
rabi za isti pomen. Če bi jo uporabljal vsakdo v svojem pomenu,
bi bila nerazumljiva. Prav tako bi bila nerabna, če bi prehitro
menjavala pomen; take besede kmalu odmro in jih jezik nadomesti
z drugimi.
Žito
ponekod pomeni proso, drugod rž, v knjižnem
jeziku pa je skupna označba za vse vrste. Beseda
zal, zala
je Tru
barju pomenila hudoben, danes pa nam pomeni lep. Besedam se
pomen pač menja v kraju in času, a za jasno izražanje je potrebno,
da imajo v istem času in kraju določno opredeljen pomen.
Pojem besede ni trden in čut za njeno samostojnost včasih
splahne, zaradi tega se kaj lahko spremeni, zlije z drugo v teže
spoznatno obliko. Vsakomur je
pol
samostojna beseda in
dan
tudi;
toda iz pogostne zveze
pol dne
smo dobili enoten pojem
poldne,
ki
je ponekod v narečjih izgubil
d
in si ustvaril novo sklanjatev:
poune, pometa.
Besede
se, ve, da
so še zmeraj samostojne, toda
v zvezi
seveda
so se strnile v besedo z enotnim pojmom. Takšnega
sestavljanja in zlepljanja imamo v jeziku kar precej, od tod pravo
pisno omahovanje, kaj naj se piše še narazen, kaj pa že skupaj.
Vrste besed. — Da jezik more izraziti misel, potrebuje besede
različnih vrst. Z njimi mora dojeti najprej tisto, v čemer človek
sam z vso stvarnostjo živi: vzporednost stvari v prostoru in zapo
rednost dogajanja v času. To sta tisti dve osnovi, po katerih človek
svet dojema. Tako si je ustvaril dve skupini besed: s prvo poime
nuje vzporednost stvari, to je samostalnik ali substantiv, z drugo
pa zaznamuje dogajanje v času, to je glagol ali verbum. To sta
poglavitni vrsti besed, snutek in votek jezikovnega tkiva. Med
seboj se tako trdno vežeta kakor spreminjanje stvari s časom.
Vsaka ima svoj način oblikovanja: samostalnik izraža različna raz
merja do dejanja in do okolja s posebnimi oblikami, podobno pa
je tudi glagol razvil posebne oblike, da določi svoje razmerje do
stvari in dogodkov v času. To spreminjanje oblik imenujemo
v slovnici pregibanje ali fleksijo: o samostalniku pravimo, da se
sklanja ali deklinira, o glagolu pa, da se sprega ali konjugira; po
61
