Obrazila.
— Pripone se lahko kopičijo, obešajo druga na
drugo :
pas-tir-ič-ic-a
,
dom-ov-in-sk-i
,
kop-it-lj-a-ti.
Vsaka izmed njih
vnaša v besedo neko pomensko tančino, samo zadnja ne. Ta ima
svojo posebno nalogo: obrazuje spol, sklon, število, osebo ali obliko,
zato jo imenujemo s skupnim imenom obrazilo. Vsako ime ima ali
je vsaj nekoč imelo sklonsko obrazilo (sklonilo), čeprav ga danes
zaradi izpada polglasnika recimo v edninskem imenovalniku ne
kaže več:
most
,
kost
,
lep
je iz starejšega mostЪ, kostЪ, lepЪ. Vsak
glagol ima osebna obrazila (osebila), čeprav ga v 3. os. ednine in
množine danes ne kaže več. Ker obrazila ne delajo besed, marveč le
isti besedi določajo oblike in s tem vlogo v miselnih zvezah, jih ne
obravnavamo v besedotvorju, marveč v oblikoslovju.
Osnova. —
Koren dela s priponami stalni del besede, besedno
osnovo, spreminjajo se le obrazila:
de-v-ic-a
,
de-v-ic-e
,
de-v-ic-i;
vel-ik-an-sk-i
,
vel-ik-an-sk-e
,
vel-ik-an-sk-o
, kjer je
devic-, veli-
kansk-
imenska osnova. Pri glagolu ločimo nedoločniško, se-
danjiško in velelniško osnovo, ki se nanjo pritikajo obrazila:
kupova-ti
,
kupuje-te
,
kupuj-te.
Včasih dodajamo oblikovna obrazila neposredno korenu brez
vmesnih pripon:
vesti
—
voz
,
bresti
—
brod
,
lesti
—
laz
,
bi-ti
—
boj
,
li-ti
—
loj.
To so tako imenovane korenske besede, kjer sta se samo
stalnik in glagol razvila neposredno iz korena kot dopolnjujoči se
obliki.
Izvedenke.
— Največkrat se dodajajo pripone že narejenim
besedam. Tako n. pr. pridevnik
lep
lahko dobi samostalniško
pripono
-ota: lepota;
iz tega samostalnika seje razvil nov pridevnik
s pripono
-en: lepoten
ali pa z glagolsko pripono:
lepotiti
; z drugo
pripono
-ic-a
se je iz iste besede razvil samostalnik
lepotica
, od tod
spet nov glagol
lepotičiti
, od tod spet samostalnik
lepotičenje
. Po
taki poti prehajajo besede iz ene vrste v drugo in govorimo predvsem
o imenskih, to je iz imen izvedenih besedah, in o glagolskih, to je
iz glagolskih osnov izvedenih besedah. Ob takem preoblikovanju
postane jezik prožen in uporaben za najrazličnejše načine izražanja.
Ustvarjanje besed z različnimi priponami je staro, kolikor daleč
nazaj sledimo razvoj jezika. Prvotne pripone so večinoma omrtvele
70
