Narečja in knjižni jeziki. — Mnogo besednih osnov smo torej
prejeli kot staro dediščino in jih po svoje oblikovali z različnimi
priponami. To je temeljna plast našega besedišča. Toda jezik
je živ organizem, zatorej se nenehno razvija in spreminja; to lahko
zasledujemo od prajezika pa do narečne pisanosti današnjega go
vora. Narečja se po naravnem zakonu čedalje bolj oddaljujejo
drugo od drugega v smeri proti popolni osamosvojitvi. Ko bi ne bilo
nasprotnih vplivov, bi se iz vsakega narečja sčasoma razvil poseben
jezik. To pa zavira in preprečuje tiskana beseda, skupni knjižni jezik
po šolah, uradih, radiu in časnikih. Posamezne krajine so danes
iztrgane iz osamljenosti, povezane z modernimi prometnimi sredstvi,
ljudje niso več tako navezani na grudo kakor nekdaj, po mestih in
v tovarnah se narečja spremešavajo, zlasti pa se je to zgodilo v
osvobodilni vojski. Sredotežni tok je tako močan, da narečja naglo
pešajo in gre razvoj v smer nekakšnega splošnega skupnega jezika.
To jezikovno snovanje in spreminjanje pa ne zadeva samo glasov,
marveč tudi besede. Kakor vse živo se tudi besede rode, žive in
umirajo. Izumirajo navadno le besede (redkeje besedne osnove),
bodisi da niso več potrebne, ker ni več tistega predmeta, bodisi da
jih je izrinila »močnejša« beseda. Moč nove besede je lahko v večji
izraznosti, lahko pa tudi v prevladanju tujega vpliva, v manjvred
nostnem občutku ali hlastanju po imenitnosti ipd.
Besede tujega izvora. — Življenje zmerom prinaša potrebo
po novih besedah, ker nas venomer seznanja z novimi predmeti in
pojmi. To se dogaja in se je dogajalo v vseh časih, le tempo je raz
ličen : danes, v stoletju tehnike, se kar zgrinjajo, v davnini je bilo
tega brez primere manj, ali bilo je. Nobenega razločka ni razen
časovnega, če so stari Slovani sprejeli
kotel
in mi danes
avto.
Eni
kot drugi smo spoznali nov predmet ali pojem, ki ga je prinesla
civilizacija, in temu je bilo treba dati ime. Lahko bi ga bili naredili
iz domačih prvin, toda lagodnost prevzemanja je zmagala nad napor
nim iskanjem, zato smo hkrati z novim predmetom sprejeli tudi tujo
besedo zanj. Tako se znajdejo na isti črti najstarejše izposojenke in
najmlajše tujke, recimo
hiša
in
radio.
Razloček je samo v tem, kako
dolgo je beseda v jeziku in koliko jo je le-ta že prienačil, ji dal po
76
