glagolu. K tema dvema moramo dodati s t o p n j e v a n j e ali kompa
racijo z obrazili pri pridevniku. Poudarili smo že, da je oblikovne
pripone ali o b r a z i l a treba ločiti od pomenskih. Zatorej moramo
poleg pomenskih pripon pregledati pri različnih besednih vrstah še
različna obrazila. Za nekatere oblike je značilno to, da so brez
obrazila, ker se jim je v jezikovnem razvoju izgubilo; to je drugoten
pojav, ki pa je danes zanje enako značilen kakor za druge njihovo
obrazilo.
V sklanji in spregi ločimo posebna obrazila za izražanje š t ev i l a .
Tako ločitev sledimo daleč nazaj v indoevropski prajezik. Ločimo
oblike za eno, dve ali več stvari; take oblike imenujemo edn i no ali
singular, d vo j i no alidualin mn o ž i n o aliplural. V slovenščini smo
ohranili dvojino, skoraj vsi drugi indoevropski jeziki pa so jo v
današnji obliki izgubili. Tako po samih oblikah samostalnika in
glagola lahko spoznamo, ali merimo na eno, dve ali več stvari:
Stroj brni. Stroja brnita. Stroji brnijo.
—
Delavcem dajte kruh
,
naro
dom svobodo!
—
Pognali so stroje
,
da je zagrmela delavnica
.
Na podoben način si je jezik ustvaril tudi možnost, da v jeziku
loči spol. V naravi ga je ločil pri bitjih in ga hotel izraziti tudi v
jeziku. Za poimenovanje najbližjih vrst bitij sije naredil samostojno
osnovo za moške in ženske:
mož
—
žena
,
oče
—
mati
,
brat
—
sestra
,
sin
—
hči
;
bik
—
krava
,
prašič
—
svinja
,
konj
—
kobila
itd. Toda
še večkrat je razvil iz iste osnove ločitev samo s pripono:
sosed
—
sosed-a
,
kmet
—
kmetica
,
župan
—
županja
,
pevec
—
pevka
;
oven
—
ovca
,
kozel
—
koza
,
pes
—
psica
,
srnjak
—
srna
,
volk
—
volkulja
itd. Od tod je ločevanje stvari po spolu v jeziku prešlo tudi v stavčno
zvezo, tako da so sovisne oblike (pridevnikov in deležnikov) dobile
tudi različna obrazila, po spolu skladna z ustreznimi samostalniki.
Tako se je razvil s l ovn i č n i spol in so samostalniki oblikovno
postali moškega, ženskega ali nobenega, t. j. srednjega spola ali
maskulinum, femininum in nevtrum. To prvotno ločitev samostal
nikov po spolu smo iz starih časov ohranili v slovenščini do danes.
Pomni. Na znatnem ozemlju seje v narečjih izgubil srednji spol pri samostalnikih,
kakor so ga izgubili n. pr. romanski in nekateri drugi indoevropski jeziki. V slovenski
knjižni rabi je sicer ločitev oblik za srednji spol še splošna in trdna, vendar se narečni
