OBLIKOSLOVJE
Uvod
V jezikovni uporabi odbiramo besede po njihovem pomenu. Ta
je določen z osnovo in priponami vseh vrst. Odbiranje je v skladu
s tem, kar bi radi povedali, opravlja pa ga spomin. Toda za vezanje
besed v smiselne enote ni dovolj, da postavljamo besede drugo poleg
druge, pravi pomen nam dajo le tedaj, če so povezane med seboj
v določeni sovisnosti. Besede
sin delati stroj
lahko povežemo v
pomensko zelo različne smiselne enote:
Sin dela stroj. Sin dela s
strojem. Sin delapri stroju. Sinu dela stroj.
Pa še vrsta manj različnih:
Sinova delata stroje. Sinovi so delali s stroji. Sinovom bodo delali
stroji
itd. V teh zvezah se smisel spreminja po medsebojnem raz
merju besednih pomenov. Izraža se z izpreminjanjem oblik v konč
nicah in z dostavljanjem pomožnih besed, recimo
pri, s
v zgornjih
zgledih. Pri vezanju besed v smiselne enote se torej nekatere besede
oblikovno spreminjajo. Oblikoslovje nam mora razkazati vso pisano
množico besednih oblik, pomene teh oblik pa nam razlaga skladnja.
Oblike besed in njihova vloga so torej prav razumljive šele iz smisel
nih zvez. Ob pregledovanju oblik v slovnici moramo imeti to zmeraj
pred očmi, zakaj jezik si ni nikoli ustvaril teh oblik po obrazcih in
vrstah, kakor jih srečujemo v slovnici. Te obrazce in vrste je zaradi
preglednosti izdelala šele slovnica po zakonitostih, ki jih je odkrila
v jeziku.
Oblikoslovje nam podaja p r e g i b a n j e ali fleksijo besed. Kako se
je to v jeziku razvilo, nam iz ohranjenih jezikovnih spomenikov ni
razvidno. Srečujemo ga že v najstarejši dobi v dvojni obliki: s k l a
n j a t v i ali deklinaciji pri imenih in s p r e g a t v i ali konjugapiji pri
82
