kip, kučma, lopov, oproda, orjak, pajčolan, pajdaš
,
s o b a
,
tolovaj.
Neprimerno več so vzeli Madžari od nas. Besede iz madžarščine so
prišle k nam večinoma preko hrvaščine, iz turščine pa menda vse:
bedak, budalo, čekan, čižme, jarek,
j u ri š
,
klobuk, korobač, šotor,
tabor, telega, tolmač, top, topor, torba, tovor, žep.
V poznejši dobi, po priselitvi, ko je bil vpliv nemškega
okolja zmeraj močnejši, gospodarska in družbena veljava domačega
človeka in jezika pa zmerom manjša, se je v naša narečja razlila
obilica tujega besedja, celo čisto vsakdanjih izrazov, ki so izpodrinili
stare domače. Vseh teh besed jezik ni utegnil toliko prebaviti, da
bi bile postale vredna in potrebna sestavina. Mnoge med njimi so
ostale kar nepredelane, da se rabijo vsevprek kot nepregibni pri
devniki in prislovi:
glih, žleht, žiher,fa jn , fovš.
To so mlade izposo
jenke iz nemščine. V narečjih jih je vse polno. Ohranile so germanski
obraz, zatorej niso naše in niso dovoljene ne v knjižni ne v vsakdanji
rabi. Mnogo jih je rabil Trubar, ker mu je šlo za umljivo izražanje,
ne pa za lepoto jezika; tudi ni utegnil iskati, preveč se mu je mudilo.
Zato je včasih nemčeval celo tam, kjer je ljudstvo rabilo lep domač
izraz. Ko so njegovi nasledniki in poznejši rodovi jeli iskati čim-
boljšo podobo knjižnega jezika, je bilo takoj čutiti voljo, da se nepo
trebnih izposojenk otresemo, kolikor se le da, in si ustvarimo kar
najčistejše izrazilo. To čiščenje se nadaljuje poslej do današnjega
dne. Nekateri ga zaničljivo imenujejo purizem, pa je le naraven od
por prehudim ranam, zadanim od nemškega vdora. Morda res ta
ali oni purist predaleč zaide, prizadevanje na sebi pa je vendarle
zdravo.
Slovanske izposojenke. — Brž ko je narečje postalo knjižni
jezik, je moralo ustrezati vse višjim zahtevam kakor vsakdanja
govorica, postati je moralo zmožno izraziti tudi najglobljo misel
in najtanjše čustvo. Besedni zaklad narečja je zadostoval samo do
tlej, dokler je bil narod na nizki stopnji omike. Ker so pisatelji poleg
tega še jeli odklanjati nemške izposojenke, seje postavilo vprašanje,
od kod jemati nove izraze. Že od prvega začetka so radi poudarjali
slovansko jezikovno skupnost in jim je bila slovenščina oblika tega
jezika, kakor se govori po Kranjskem, Koroškem, Štajerskem in
79
