splošne korene pomensko razloči in oblikovno določi. Ustvaril si je
posebne glasovne skupine in jih strnil s korenom. Tako imamo n. pr.
v besedah
darilo
,
zdravilo
,
črnilo
,
vozilo
,
čutilo
,
slepilo
povsod isto
glasovno skupino -ilo. Ta sama zase ne pomeni nič, toda zgornjim
osnovnim pomenom daje neko pomensko skupnost kljub popol
noma različnim osnovam: vse pomenijo sredstvo (za obdarovanje,
zdravljenje, črnjenje itd.). V prej navedenih primerih
dar
,
darilo
,
daritev
,
darovalec
,
darilen
so različne korenu pripete glasovne sku
pine osnovni pomen spreminjale od besede do besede. Imenujemo
jih pripone ali sufikse. Pripone pomensko in oblikovno določajo
koren, dajejo mu zdaj pomen dejanja, zdaj storilca, zdaj lastnosti,
izražajo nekaj predmetnega, prijemljivega ali pa spet nekaj misel
nega, pojmovnega, tu imamo imensko podobo v najrazličnejših
oblikah, tam spet glagolsko. Različne pripone torej istemu korenu
dajejo različne pomene, napravljajo iz njega neposredno uporabno
besedo; enake pripone pa dajejo različnim korenskim prvinam neko
oblikovno in pomensko sorodnost. Pripone torej pomensko ločujejo
v območju istega korena in pomensko združujejo v območju
različnih korenov.
Glagolske pripone.
— Pri glagolih so zlasti pomembne nedo-
ločniška, sedanjiška in velelniška pripona. Nedoločniška jim
določuje vrsto in često spreminja pomen glede na potekanje dejanja
v času:
sesti
,
sedeti
,
sedati
,
sedevati.
Včasi se po njej ločijo neprehodni
glagoli od prehodnih:
živeti
—
živiti, črneti
—
črniti
,
ozdraveti
—
ozdraviti.
Poleg teh nahajamo tudi pripone, ki glagol pomensko
spreminjajo tako, da dejanje manjšajo, večajo ali slabšajo:
ska
kati
—
skakljati
,
migati
—
migljati
,
svetiti se
—
svetlikati se
,
mežati
—
mežikati; viti
—
vihati
,
sopsti
—
sopihati
,
lomiti
—
lomastiti
,
mikati
—
mikastiti; govoriti
—
govoričiti
,
krpati
—
krpucati
,
pisati
—
pisariti
,
leniti se
—
lenariti
,
lenuhariti.
V otroškem govoru
so zlasti priljubljeni ljubkovalni glagoli z vrinjeno manjšalno pri
pono :
jokcati
,
proskati
,
smejčkati se
,
zvončkati.
Resda se nekaterim
od teh pripon na prvi pogled pozna, da so prišle od imen (krpuca,
pisar, lenuh, jokec, zvonček), vendar so se pri glagolu že nekako
osamosvojile.
69