2. Sosedov
Joža
je bil zvest
sluga
sodniku. Naš
oča
pri uljnjaku
sede. Stari
vojvoda
in njegov
oproda
sta odjezdila na grad.
Nekatera imena za moške osebe se končujejo na -
a
, pa je
naravni čut močnejši kakor slovnični, zato so samo moškega spola.
Med ljudstvom živi mnogo takih imen:
Matija
,
Luka
,
Jaka
itd.
Pri takih samostalnikih se ravna spol samo po naravi.
3.
Dekle
je po vodo
šla.
Vedno bo slovelo slovensko
dekle
.
Fante
nemarnz, ves dan bi ležal.
Fante
je mislilo, da sme vse.
Ležeče tiskani samostalniki so po slovnični obliki srednjega, po
naravi pa moškega ali ženskega spola. Rabijo se taki samostalniki
v obeh spolih, v srednjem večkrat z zaničljivim pomenom.
Pri nekaterih samostalnikih se torej spol ravna po naravi a li po
slovnični obliki (obrazilu).
4. Široka je
pot
v pogubljenje. To je bil res pravi križev
pot
.
Mlada
pota
. — Tatu so že na
sledu
. V snegu je nova
sled
zajca. —
Mož je nosil za dober
laket
dolgo brado. Odrežite mi za dve
lahti
platna! — Bil je na
lovu
; vrnil se je z obilno
lovjo.
—
Govedo -a
in
goved -i; obrt -a
in
obrt -i; brki
-
ov
in
brke brk.
Nekateri samostalniki menjavajo spol in obrazila.
Število. — 1. Dokler prosi, zlata
usta
nosi. Ali so
duri
res
zaprte? Da, tudi vežna
vrata
sem zaprl.
Drva
so pri peči na
tleh.
Tu mojim se
goslim
vsi čudite vi.
Jasli
so polne. — Moral sem skozi
troje vrat
, da sem dobil pravo sobo.
Ležeče tiskanim samostalnikom ne moreš najti ustrezne ednin
ske oblike. Rabijo se samo v množinski obliki, a pomenijo tudi en
sam predmet. Nič se ne loči ednina od množine, če rečem:
Na vsa
usta je zijal
, in:
Vsa u sta
v
dvorani so zijala vame.
Tu razbiramo
število po pomenu, ne po obliki. Število izražamo pri takih samo
stalnikih z ločilnim števnikom (gl. str. 163).
Take samostalnike rabimo le v množinski obliki; pravimo jim
množinski samostalniki — pluralia tantum.
2.
Roke
širi, pada. Nehaj že vendar, saj me že
ušesa
bole.
Oči
so mu gorele,
nozdrvi
so plale,
ustnice
so bile trdo stisnjene,
lica
86
