rahlo pobledela — ves obraz je razodeval razburjenost. Rahlo se
je pozibaval, kakor da se mu šibijo
kolena
in mu bodo zdaj zdaj
odpovedale
noge.
— Ti
čevlji
so mi premajhni.
Nogavice
so raz
trgane. Ti
škornji
so še novi.
Rokavice
sem pozabil.
Copate
obuj!
Oslepel je na
obe očesi.
Res je siromak, izgubil je
obe roki
in
obe nogi.
Kaj si na
obe ušesi
gluh? — Ne bi rekel, ko bi bil izgubil
obe rokavici,
a kaj naj počnem z eno samo?
Kadar govorimo s p l o š no o delih telesa ali o stvareh, ki
jih imamo po dvoje, jih rabimo v množini, le kadar hočemo po
udariti obojnost, jih rabimo v dvojini. Če rečem: »Tu sta
dva
čevlja,
čigava sta?«, bo vsakdo mislil na dva izgubljena čevlja, ki
nista par. Kadar mislimo na
dva para čevljev,
pravimo:
dvoji čevlji.
Zato splošno rabimo v takih primerih ločilne števnike kakor pred
množinskimi samostalniki.
3.
a)
Sol
je slana. Čisto
zlato.
Naš vsakdanji
kruh.
Na mizi je
bilo troje
vino. Žito
je drago, naj že bo
pšenica
ali
rž.
Kadar splošno govorimo o snoveh, jih rabimo le v ednini. Če
imamo v mislih določene dele kake snovi, moramo to posebej
izraziti, n. p r.:
pet hlebov kruha, današnje mleko, kos sira, tri koščke
sladkorja
; če hočemo označiti različne vrste iste snovi, rabimo
ločilne števnike, n. pr.:
dvoji kruh
, bel in črn;
troje vino;
pridelal
je
četvero žito: pšenico, rž, koruzo
in
oves.
b)
Dolenjska
vina
so lahka. V steklenicah so bile različne
soli
Kadar se taja sneg, naraščajo
vode.
Zabučale gore, zašumeli
lesi.
Žita
lepo kažejo, le
rži
so polegle.
Trave
so lepe.
Nekatera snovna imena rabimo tudi v množini, a v nekoliko
drugačnem pomenu; včasih mislimo na tako različne vrste, da nam
enotnost snovi ni več pred očmi; včasih pa zaznamujemo kar kraj:
vode
je skupna označba za vseh vrst studence, potoke in reke;
lesi
so gozdovi;
žita
so žitna polja;
trave
so trate, travniki;
rži
so
njive z ržjo.
Snovna imena v množini kažejo na različnost vrste ali pa imajo
prenesen pomen.
87
