PISNE PRVINE
Pisava
Pisava. — 1. Govor je krajevno in časovno omejen. Do zadnjega
je glas obsegel le majhen prostor, iznajdba telefona in še bolj
radijskega prenašanja je te meje razmaknila. Časovno pa je še bolj
omejen, saj kar brž izzveni in beseda izrečena ne vrne se nobena;
šele v novejšem času je glasovna oblika dobila nekaj več stalnosti
z najdbami glasovnega zapisovanja z različnimi fonografi, ploščami,
magnetofoni, filmom itd. Vendar je tak način še zmeraj hudo omejen
in drag. Želja po preprostem in vsakomur dostopnem sredstvu
sporočanja na daljavo in po ohranitvi izraza v času pa je prastara.
Človek si je pomagal na različne načine in z različnimi znamenji
poskušal izraziti svojo misel. Misel je zapisoval najprej s podobo,
ki naj pove misel neposredno. Taka podoba ni merila na obliko
besed, marveč na neposredno izražanje pojmov in misli — idej;
zato tak način pisave imenujemo s tujko i d e o g r a f i j o — miselno
ali pojmovno pisavo. Razbirali so jo lahko različno govoreči ljudje,
vsak v svojem govoru. Trajalo je dolga stoletja, preden so govor
razčlenili v glasovne prvine in tem poiskali pisna znamenja, črke.
Kolikor vemo, so to prvi storili Feničani, a prvotno samo za
soglasnike, samoglasnike so dodajali po ustroju jezika kot znano
prvino govora. Tako se j e v stoletjih razvila p i s a v a s č r k am i .
2.
Medtem ko se je govor razvijal samostojno in naravno pri
vsakem jeziku posebej po notranji zakonitosti, je bilo v pisavi vse
umetno ustvarjeno. Jeziki so pisna znamenja prevzemali drug od
drugega in jih prikrajali po potrebah svojega glasovnega ustroja in
oblikovali po svojem okusu. Tako sta se v antični dobi razvila
41
