ukazujemo ali se začudimo, n. p r .:
Ne zna. Ne zna? Ne zna!
Celo
ena sama beseda v takih zvezah dobi čisto drugačno melodijo, n. p r .:
Dovolj. Dovolj? Dovolj!
— Kako pomembno je smiselno pravilno
poudarjanje in uporabljanje pravih melodij, nam kažejo primeri,
kjer se pomen čisto spremeni. V besedni zvezi
to pa to
lahko pouda
rim
to pa to,
kjer je
pa
samo veznik pri naštevanju in ostane brez
poudarka v nizki glasovni legi med poudarjenima členoma, torej:
to pa to.
Če pa poudarimo in zvišamo
pa : to pa, to,
torej:
to pa to,
tedaj oba
to
sicer še ohranita besedni poudarek, a ju smiselno po
udarjeni
pa
prekaša po višini in moči in je za njim še prav kratek
odmor, tako da je drugi
to
izrazito čutiti le kot odmev prvega, nje
gova ponovitev.
Stavčne melodije in smiselni poudarki v slovenščini še niso toliko
raziskani, da bi mogli postavljati kakšna splošna pravila. Vendar pa
velja, da ob nezaključeni misli ostane glas v višini, n. pr. ob odmorih
sredi stavka pa tudi pri vprašanjih, ki nimajo druge vprašalnice; ob
zaključeni misli pa z glasom pademo, n. pr. ob koncu poved, stavka.
Če po vsem tem skušamo najti splošno označitev vseh gla
sovnih prvin govora, se nam pokaže, da je r a z č l e n j e n o s t ne le
govora v večje in manjše enote s samosvojim ritmom, besednim
in smiselnim poudarkom, z različnimi melodijami, marveč vsakega
glasu posebej osnovna črta vsega našega govora. Glasovi kot go
vorna prvina so zavestno oblikovani nalašč za govor in pri vsakem
glasu ves ustroj glasil načrtno sodeluje. Zato je res, da sodijo med
glasovne prvine govora samo a r t i k u l i r a n i , t. j. z različnimi deli
glasil oblikovani glasovi, ne pa neartikulirani, ki se človeku izvijejo
iz grla brez hotenega in določnega oblikovanja.
Druga značilnost našega govora pa je celo vi to st v tej razčlenje
nosti, da se glasovi prelivajo drug v drugega in izražajo pojme in
miselne zveze ne kot vsota glasov, marveč podrejeni pomenski in
miselni celoti besede in stavka. Pojme in miselne celote spočenjamo
in dojemamo hkrati v njih celoti, ne šele po seštevanju glasovnih
prvin, čeprav jih izražamo z glasovi in po njih dojemamo v časovnem
zaporedju.
34
