jezikovne oblike. Najčešče ga srečujemo pri glagolih pete vrste
s pripono -
va
-:
ši-ti
—
ši-a-ti
>
šiva-ti, bi-ti
—
bi-a-ti
>
biva-ti,
ubi-ti
—
ubi-a-ti
>
ubija-ti
,
de - ti
—
de-a-ti
>
deva-ti, prešte-ti
—
prešte-a-ti
>
prešteva-ti,
ve-ti
—
ve-a-ti
>
veja-ti, preveva-ti; ču-ti
—
ču-a-ti
>
čuva-ti
itd.
Dvoglasnik. —
Samoglasnik priteguje v svoje območje izgovor
glasov j, u in se z njima druži v dv o g l a s n i k ali diftong na koncu
besede ali zloga, bodi da se piše
j
, v ali
l
:
prej,
zdaj,
naj, maj, po
koj, bij, boj, čuj; povejte, dajte, čujte, kupuj, pojte, pijte; pav, rov
,
lev, naliv, pevci, pivci, videl, pel, vil, gnal, sejal, šel, usul, volka,
molči, polhar
. V diftongu glasova
j
in u izgubita soglasniško izra
zitost in sta okrajšana samo na hiter prehod jezične ploskve ali
ustnic skozi priporo za ta dva glasova; tako ju slišimo kakor
nekakšen privesek sprednjega samoglasnika.
Prilikovanje.
— 1. Kadar v govorni enoti pride zveneč so
glasnik neposredno pred nezvenečega, tedaj postane nezveneč:
vrabci, gladka, zvezki, žužki, dež prši, sneg se taja, kod so?
izgovar
jamo
vrapci, glatka, zveski, žuški, deš prši, snek se taja, kot so?
Če bi hoteli prvi soglasnik izgovoriti zveneče, bi dobili za njim
kratek samoglasni polglasnik
vrabəci, gladəka, zvezəki
itd. in bi se
tako celota podaljšala za zlog; v takem primeru se glasilki že naprej
prilagodita naslednjemu soglasniku. To pravilo ne velja za zvočnike
l
,
r, m, n,
torej za tiste soglasnike, ki so po zvočnosti na meji samo
glasnikov; ti ostanejo zveneči tudi pred nezvenečimi soglasniki:
š
ilce, krilce, konček, samski, parkelj, varčen, sanjski, manjka.
Gla
sova
j
in
u
se družita s sprednjim samoglasnikom v dvoglasnik:
bajta, pajčevina, ovca, pokrovka
. Zadnje primere vzhodna narečja
izgovarjajo izrazito ustnično-zobno, zato se v ne druži s samo
glasnikom v dvoglasnik, marveč se ravna po splošnem pravilu
drugih soglasnikov, postane nezveneč in se besede izgovarjajo:
ofca, pokrofka
.
2.
Nasprotno pa nezveneči soglasniki postanejo zveneči pred
b, d, g, z, ž: glasba, svatba, kdo, kdaj, enačba
izgovarjamo
glazba,
svadba, gdo, gdaj, enadžba
. Pravilo ne velja za zvočnike
l
,
r, m, n
26
