poudarjenih in oboje od nepoudarjenih samoglasnikov. Tako do
bimo tele tri skupine:
u
u
u
e
o
e
o
e ə o
a
e ə o
e
o
a
a
Narečja poznajo še mnogo odtenkov. Zborni govor pozna le
ustne (oralne) samoglasnike. Za vse slovenske samoglasnike velja, da
jih izgovarjamo z mehkim, ne s trdim nastavkom.
Pri pazljivem poslušanju govora lahko ugotovimo, da se samo
glasniki menjavajo z različnimi šumi, premolki, poki, sikanjem,
šumenjem, drdranjem itd. To so šumi soglasnikov, ki jih po teh
značilnih šumih delimo na več vrst.
1.
Kratke premolke in za njimi kakor rahle poke ob nenadnem
predoru zraka, kakor jih slišimo n. pr. v izgovoru
opotekati
, povzro
ča popolna zapora zračnega toka pri prehodu skozi ustno votlino
ob zaprtem vhodu v nosno votlino. Zato se napetost zračnega pri
tiska poveča in ob predoru napravi vtis rahle eksplozije. Bistvena
za te glasove je predvsem zapora, zato jih imenujemo z a p o r n i k e .
Po mestu zapore ločimo v slovenskem knjižnem jeziku:
a) u s t n i čna ali labialna zapornika
p
,
b
; delamo ju z zaporo
ustnic;
b) z o b n a ali dentalna zapornika t,
d;
delamo ju z zaporo je
zične konice za zgornjimi zobmi;
c) me h k o n e b n a ali velarna zapornika
k
,
g
; delamo ju z zaporo
zadnje jezične ploskve na mehkem nebu. .
Izmed teh 6 zapornikov so 3 nezveneči (p ,
t
,
k)
in 3 zveneči (
b
,
d
,
g
). Nezveneči imajo daljšo in trdnejšo zaporo, zato je tudi odpora
(eksplozija) močnejša; pri zvenečih se glasilki treseta med vso za
poro in odporo. Razločevanje med zvenečimi in nezvenečimi je
Soglasniki
20
i
i
i