Slovenska slovnica 1956 - page 20

poudarjenih in oboje od nepoudarjenih samoglasnikov. Tako do­
bimo tele tri skupine:
u
u
u
e
o
e
o
e ə o
a
e ə o
e
o
a
a
Narečja poznajo še mnogo odtenkov. Zborni govor pozna le
ustne (oralne) samoglasnike. Za vse slovenske samoglasnike velja, da
jih izgovarjamo z mehkim, ne s trdim nastavkom.
Pri pazljivem poslušanju govora lahko ugotovimo, da se samo­
glasniki menjavajo z različnimi šumi, premolki, poki, sikanjem,
šumenjem, drdranjem itd. To so šumi soglasnikov, ki jih po teh
značilnih šumih delimo na več vrst.
1.
Kratke premolke in za njimi kakor rahle poke ob nenadnem
predoru zraka, kakor jih slišimo n. pr. v izgovoru
opotekati
, povzro­
ča popolna zapora zračnega toka pri prehodu skozi ustno votlino
ob zaprtem vhodu v nosno votlino. Zato se napetost zračnega pri­
tiska poveča in ob predoru napravi vtis rahle eksplozije. Bistvena
za te glasove je predvsem zapora, zato jih imenujemo z a p o r n i k e .
Po mestu zapore ločimo v slovenskem knjižnem jeziku:
a) u s t n i čna ali labialna zapornika
p
,
b
; delamo ju z zaporo
ustnic;
b) z o b n a ali dentalna zapornika t,
d;
delamo ju z zaporo je­
zične konice za zgornjimi zobmi;
c) me h k o n e b n a ali velarna zapornika
k
,
g
; delamo ju z zaporo
zadnje jezične ploskve na mehkem nebu. .
Izmed teh 6 zapornikov so 3 nezveneči (p ,
t
,
k)
in 3 zveneči (
b
,
d
,
g
). Nezveneči imajo daljšo in trdnejšo zaporo, zato je tudi odpora
(eksplozija) močnejša; pri zvenečih se glasilki treseta med vso za­
poro in odporo. Razločevanje med zvenečimi in nezvenečimi je
Soglasniki
20
i
i
i
I...,10,11,12,13,14,15,16,17,18,19 21,22,23,24,25,26,27,28,29,30,...336
Powered by FlippingBook