prostor oblikujemo ne toliko s premikanjem čeljusti, kolikor
z jezikom in ustnicami.
Ustnici, jezik, spodnja čeljust in mehko nebo z jezičkom obli
kujejo glasove na več načinov:
1
. oblikujejo zvenu odzvočni
prostor, da tako dobi čisti zven različne prizvoke, ki so značilni
za vse odtenke glasov
i e a o u
itd.;
2
. z zaporo ali priporo pre
strezajo, da zračni tok pri prehodu skozi take ovire ustvarja zna
čilne šume; ti šumi se lahko družijo z zvenom ali pa so brez tega
Prerez ustne votline: u: ustnica,
z: zob, a: dlesna, b: trdo nebo,
c: mehko nebo, d: jeziček, g: golt,
1: jezična konica, 2: prednja jezična
ploskev, 3: zadnja jezična ploskev,
4: jezični koren
že sami zase glasovi. Tako ločimo tudi dve veliki skupini glasov:
a) čiste zvene različnih glasovnih osnov, pravimo jim s am o g l a s
n ik i , in b) glasove z značilnimi šumi, pravimo jim s o g l a s n i k i ;
ti so zveneči, če jih spremlja zven, t. j., če se treseta glasilki, in ne
zveneči, če jih zven ne spremlja, t. j., če se glasilki pri njih ne
treseta.
Us t n i c i dasta ustni odprtini lahko različno obliko: 1. do l go
r a z a s t o , kadar sta napeti ob zobeh;
2
. z a o k r o ž e n o , če sta
skrčeni v dulec in potisnjeni proč od zob; 3. lahko pa sta ustnici
tudi neprizadeti in ne posegata v izgovor. Odprtina odzvočnega
prostora izrazito vpliva na naravo odzvoka: kolikor ožja in tesneje
ob zobeh je raza, toliko višji je glas; kolikor daljši je dulec in kolikor
ožja zaokrožena odprtina, toliko nižji je glas v odzvočnem pro
storu. Z ustnicama pa lahko ustno votlino tudi čisto zapiramo,
kakor n. pr. pri
p, b, m,
ali pripiramo, kakor pri w.
15
