Gornje reforme so bile koristne, saj so zedinile Slovence v
enoten knjižni jezik. Resda so se oddaljile od protestantske pod
lage, pa so bile še zmerom skladne s slovenskim jezikom. Vendar
je umetnost odmakniti se eni skrajnosti in ne zabresti v drugo. To
se je zgodilo Levstiku. Levstik je bil sprva poglavitna opora nove
pisave, potem pa ga je zapeljala panonska teorija, da je začel
strojiti jezik po stari cerkveni slovanščini in po etimologiji. Mož,
ki je bil v književnosti in politiki prvak realizma, je ostal v jeziko
slovju ognjevit romantik, trdno prepričan, da nas že sam jezik
more rešiti vseh zunanjih nevarnosti. V časih najhujšega zatiranja
smo se namreč Slovenci zmerom radi zatekali k nekakšni megleni
slovanski skupnosti in na debelo prevzemali izposojenke iz slovan
skih jezikov, hoteč se jim tako čimbolj približati. Tudi Levstik je
zaprl oči pred živo sedanjostjo in zasanjal o davni preteklosti, ali
v staroslovanski obleki je postala slovenščina težka in okorna,
odeta v kozje kože kakor ljudje pred tisoč in več leti!
Romantična načela v jeziku je zavrnil o. Stanko Škrabec:
Slovenska pisava naj sloni na govorjenem jeziku 16. stoletja! Vse,
kar je starejše, vse, kar je mlajše, in vse, kar je rodil le papir, naj
se opusti! Trubar nam je mejnik, ki čezenj ne segajmo nazaj, ker
se za njim ne vemo kje ustaviti. Kar je od 16. stoletja naprej v vseh
glavnih narečjih, se ne sme spreminjati; kjer pa se ta narečja ne
skladajo, se je treba ozirati na tisto, ki je ohranilo s slovanskega
vidika najpravilnejše glasove in oblike. Glasovni in oblikovni
sostav je ogrodje knjižnega jezika, ki se ne da spreminjati. Pač pa
smejo pisatelji bogatiti jezik z besedami in rečenicami. Seveda v vseh
stvareh Škrabec ni uspel, ker ni hotel upoštevati ukoreninjene rabe.
Kar se sto in več let splošno piše, to se zlepa ne da izrvati.
Dasi je Pleteršnik v besednjaku še precej etimologiziral in po
njem tudi Levec v Slovenskem pravopisu (1899), gre novejši razvoj
izrazito v smer živega jezika. To pot sta mu utrdila Anton Breznik
in France Ramovš, po njej so šli novejši pisatelji, zlasti mojstra
našega jezika Cankar in Župančič. Slovenski knjižni jezik se je
lepo razvil po letu 1918, ko se je uveljavil v vseh panogah javnega
življenja, zlasti pa po osvoboditvi 1945, ko se je njega raba še bolj
8
