məš
,
krəh
, namesto
palica
, si ro ta so rekli
palca
,
srota
, namesto
dal
,
volk, stol je bilo slišati
dau, vouk
, stou itd. Marsikateri pisatelj je
že omahoval in pisal zdaj po izročilu miš,
palica
, stol, zdaj po
govorjeni besedi meš,
palca, stou.
Izročilo je torej slabelo, pisci so bolj ali manj pisali vsak po
svoje. Zato tudi pravega knjižnega jezika ni bilo, ker mu je manjkalo
poglavitne lastnosti — enovitosti. To je postajalo zelo nevarno za
izvenkranjsko ozemlje, posebno, ker je konec 18. stoletja nastopila
nova doba v našem kulturnem in slovstvenem razvoju: namesto
zgolj nabožnih so začeli pisati tudi posvetne knjige, največ za pouk
ljudstvu. Marko Pohlin, prvi pisatelj nove smeri, je pisal skoraj
čisto ljubljansko narečje, kar je bilo gotovo malo prikladno, da bi
bilo privabilo nekranjske Slovence v jezikovno in književno skup
nost. Na srečo so Pohlinov poskus odklonili, za Korošce n. pr.
Ožbalt Gutsman: »Nesreča je, da so hoteli... dati jeziku drug
okret in drugo obliko le po svoji samovolji.« Tudi Vodnik je krepko
zavrnil učitelja, češ da »je stare mejnike brez vzroka prestavil, pisal,
kakor ljubljanski predmestnjani govore, premalo vnanje Slovence
čislal; zatorej prestavljavci sv. pisma od njegove viže odstopajo in
se bližajo staršim pisarjem v jeziku in pisanju«. S tem misli na
Jurija Japlja in sodelavce, ki so se spet naslonili na staro podlago,
to je na dolenjščino 16. stoletja, hkrati pa niso zanemarili novih
vplivov ter preudarno sprejeli gorenjske samoglasnike:
most
,
delo
namesto
must
,
dejlu.
Pisava je postala zgodovinska, ker so pisali
dal
za govorjeno
dau
, postala je tudi etimološka, to se pravi, da je
upoštevala izvor besedi, ker so se odločili za pisavo
odsekati
,
gladka
, čeprav so govorili
otsekati
,
glatka
.
Novi način pisanja je znanstveno podprl Jernej Kopitar s slov
nico ter mu pomogel do veljave — vendar samo na Kranjskem,
zakaj Korošci in Štajerci so sledili le obotavljaje se. Jezikovno čišče
nje v besedah, rečenicah in skladnji, začeto že za protestantov, je
močno pospešil Matevž Ravnikar, čigar jezik je bil nekaj tako novega,
domačega, da so mu po pravici vzdeli ime očeta slovenske proze.
Po tej veliki reformi pismenega jezika je imel le-ta ob koncu
razsvetljene dobe približno takle obraz: podlaga je ostala dolenj-
6
