potreba enotne olikane izreke. Pomagali so si prav preprosto
s pravilom: govori, kakor pišeš! Tako je pomanjkljivi črkopis
pripeljal do nenaravne, priskutne govorice z eljkanjem in s spače
nimi samoglasniki.
Tudi tukaj je zastavil svoje reformatorsko pero Škrabec v tehtni
razpravi »O glasu in naglasu slovenskega jezika«. V nji je pokazal,
kako je treba izluščiti zborni govor iz preproste govorice v skladu
z izreko 16. stoletja in z drugimi slovanskimi jeziki. Toda Škrabčeva
dognanja so domala petdeset let govorila gluhim ušesom. Teore
tično sta jih uveljavila šele Breznik v Slovenski slovnici in Ramovš
v Slovenskem pravopisu, praktično pa Oton Župančič v gledališču
in Matej Hubad na konservatoriju. Resda slovensko pravorečje
še ni dognano do vseh nadrobnosti, saj je razmeroma mlada znan
stvena panoga, temeljna načela pa so mu neovrgljivo utrjena.
10
