N o s n a v o t l i n a je pri mirnem dihanju neposredno zvezana
z goltno votlino, ker se mehko nebo z jezičkom povesi na koren
jezika. Pri govorjenju je ta pot odprta nosnikom ali nazalom in
nosnim samoglasnikom, n. pr. v francoščini, poljščini, stari slo
venščini in tudi v nekaterih slovenskih narečjih. Če pri ustnih
glasovih mehko nebo in jeziček ne zapirata trdno vhoda v nosno
votlino, postane ves govor nosljajoč in s tem nerazločen. V takih
primerih si je treba utrditi mehko nebo in jeziček z različnimi
vajami (n. pr. upihovanjem sveče na daljavo). V vsakem primeru
pa je nosna votlina odličen odzvočni prostor, ki daje govoru moč in
zvočnost, če je prav povezana z delovanjem ustne in goltne votline.
Pravi aktivni oblikovalec glasov pa je u s t n a vot l i na . V
nj ej j e j e z i k
, ki je po ljudski predstavi povzročitelj glasov in je
po njem dobilo ime vse izražanje misli, vsa duhovna stavba jezika.
Ta predstava je utemeljena toliko, da bi brez njegovega delovanja
v ustni votlini imeli le borno razločevanje glasov, ker ravno jezik
v ustih oblikuje odzvočni prostor samoglasnikom, ustvarja z raz
ličnimi priporami in zaporami šume, ki se po njih ločijo drug od
drugega.
Jezik (lingua) je na vse strani gibljiva mišica; iztegujemo ga
lahko iz ust, koničimo, ploščimo, vzdigujemo in sučemo na vse
strani. Za lažje opredeljevanje glasov ločimo na jezični površini
kon i c o , p r e d n j o in z a dn j o p l o s k ev ter ko ren .
Ustno votlino oklepata zgornja, nepremična, in spodnja, pre
mična čeljust. Spredaj in ob straneh je ustna votlina ograjena
z zobmi (dentes) v čeljustnih kosteh. K ustni votlini pa štejemo
tudi u s t n i c e (labia) pred zobmi. Za zobmi imamo d l e sno
(alveola), za njo pa se boči najprej t r d o nebo (palatum), potem
pa me hko nebo (velum), ki se končuje v ozek j e z i č e k (uvula).
Zadnji del mehkega neba in jeziček sta gibljiva, lahko ju dvigamo
in povešamo, da odpirata in zapirata vhod v nosno votlino.
V zaprtih ustih izpolnjuje jezik domala vso ustno votlino za
zobmi. Prostor se v nji veča predvsem z odmikom spodnje čeljusti
od zgornje. Ta odmik je pomemben predvsem pri samoglasnikih;
največji odmik terja
a
, za
i
in
u
pa je mnogo manjši. Vendar pa
14
