V slovenskem zbornem govoru torej ločimo tele soglasnike:
Po mestu
zapore ali pripore
Zaporniki
Zliti glasovi
Priporniki
Zvočniki
ustni nosni
nezv.
zven.
nezv.
zven.
nezv.
zven.
zveneči
Ustnič-
niki
dvoustnični p
b
— — — (u) —
m
zobno-ust.
— — —
— f
V
— —
Zobniki
t
d c, č — s,
š
Z, Ž
l, r
n
Nebniki
k
j, (i) l
’
n
Mehkonebniki
g
—
—
h — — iə
Vezanje glasov
Zlog. — Glasovi v govoru niso osamljeni, marveč ozko po
vezani v pomenske enote. Samo po sebi je razumljivo, d a so glasovi
povezani tako, da govorila čim laže opravljajo svoje delo in govo
reči čim bolje dosega namen. Zato ne kopiči glasov, ki hkrati ali
v neposrednem zaporedju zaposlujejo iste dele govoril, n. pr.
zapornikov, pripornikov brez vmesnih samoglasnikov; take enote
bi ne bile samo težko izgovorljive, marveč bi tudi slabo stregle
namenu govora, ker so premalo slišne. Kljub podaljšanemu si
kanju uporabljamo
psst!
le za tiho opozorilo. Toda tudi samih
samoglasnikov jezik v govoru ne kopiči rad; kljub zvočnosti je
n. pr.
eoai
premalo razločen, ker zveni in odzvoki posameznih
samoglasnikov niso razmejeni. Tako je v naravi govoril in glasov
samih, da se v govoru vrste samoglasniki s soglasniki in se vežejo
v krajše ali daljše pomenske enote. Samoglasniki dajejo govoru
zvočnost in polnost kakor meso telesu, soglasniki pa samoglasnike
razmejujejo in so kakor kostno ogrodje govora. Zato nam je zveza
samoglasnika in soglasnika nekaka naravna glasovna enota, pra
vimo ji z log ali silaba. Nosilci zlogov so samoglasniki, tako da
velja načelo: kolikor samoglasnikov, toliko zlogov.
Enakomerna porazdelitev soglasnikov in samoglasnikov daje
jeziku blagoglasnost in jasnost, kopičenje soglasnikov pa trdoto
24
