med njima pomensko važna:
šiva
—
živa, paša
—
p aža, maši
—
maži
itd .;
d) s prednjo jezično ploskvijo na trdem nebu, podobno kakor je
nastavljen jezik pri samoglasniku
i,
pa se mimogrede vzdigne do
pripore pri zvenečem glasu
j ;
imenujemo ga nebn i ali palatalni
pripornik; ustreznega nezvenečega glasu v slovenskem zbornem
govoru nimamo. V knjižnem jeziku ga imamo samo pred samo
glasniki
(jed, j arria, bojim
); na koncu zloga pa se izreka kot soglas
niški I, ki se s spredaj stoječim samoglasnikom veže v dvoglasnik:
bajka, vojska, saj, moj, bij;
e) z zadnjo jezično ploskvijo na mehkem nebu pri nezvenečem
h;
imenujemo ga m e h k o n e b n i ali velarni pripornik. Ustreznega
zvenečega glasu slovenski zborni govor ne pozna, pač pa se pogosto
sliši narečni izgovor zvenečega pripornega
g
namesto zapornika.
V zbornem govoru ga slišimo n. pr.
h godu, h gabru, h gadu.
Slovenski zborni govor ima torej
8
pripornikov, 4 nezveneče
(f, s, š, h)
in 4 zveneče
(
v,
z, ž, j) .
3. Glasova c in č se začenjata z zaporo kakor
t,
a končujeta
s priporo kakor
s
in
š;
zato jima pravimo z l i t a glasova (afrikata);
oba glasova sta nezveneča, ustrezna zveneča glasova slišimo le
v zvezi z zvenečim zapornikom, n. pr.
enačba, določba, Kocbek,
prec grem.
4.
a) Če z jezično konico napravimo zaporo na dlesni, pred
njo jezično ploskev pa zožimo, da teče zračni tok skozi priporo
ob obeh straneh jezične ploskve, dobimo zobni glas
l
. Če zaporo
napravimo s prednjo jezično ploskvijo na dlesni in sredino jezika
zožimo, da zrak teče ob obeh straneh, dobi glas
l
prizvok mehke
izgovarjave; to je nebni ali palatalni
l’
, kakor ga slišimo v izgovoru
lj
na koncu besed
(bolj, valj, dalj)
ali zlogov
(boljši, daljši).
Trubar
jeva slovenščina je še poznala mehkonebni ali velarni
l (bil, šel),
ki se je kasneje razvil v glas
u.
Šum teh glasov, ki jih zaradi odpore
ob straneh jezika imenujemo o b s t r a n s k e ali lateralne, je zelo
šibek in dobro zaznaven predvsem v začetku, ko se obstranski
prehod zračnemu toku odpre; med trajanjem pa slišimo izrazit
zven in odzvok, ubran na okolne samoglasnike.
22
