ustavi; ko smo zajeli zrak v pljuča, ga le počasi po potrebah govora
(pri različnih glasovih, glasnosti, melodiji itd.) izdihavamo skozi
grlo v goltno in ustno ali nosno votlino. Z vdihnjenim zrakom
gospodarimo varčno, da nam zadostuje za večjo govorno enoto,
potem pa v odmoru sunkoma zopet vdihnemo novega zraka.
Prepona aktivno sodeluje pri govoru, ker po potrebah govora
(poudarka, moči, odmora, melodije itd.) uravnava pritisk zraka iz
pljuč. Zato je obvladovanje dihal prvi pogoj lepega in razločnega
govora. Prekratka sapa govor trga in hitro utrudi, jemlje glasu
donenje in zvočnost, ker tone v zasoplosti. Pri govoru uporabljamo
samo zračni tok, ki ga izdihavamo, nikoli tistega, ki ga vdihavamo;
s tem delamo le glasove, ki jih slišimo pri srebanju ali pri smrčanju
ipd., a to niso glasovi našega govora.
2.
Gornji del sapnika je razširjen v gr lo (larinks). Tu sta med
gibljivimi hrustanci dve prožni gubi — g l a s i lk i , ki ju hrustanci
lahko napenjajo ali krčijo, daljšajo ali krajšajo, bližajo ali raz
mikajo. Tako z njima lahko poljubno prestrezamo zračni tok. Pri
mirnem dihanju sta razmaknjeni ob strani, tako da ima zračni tok
prost prehod in ne povzroča nikakega šuma; le kadar smo zasopli
in je zračni tok zelo močan, slišimo drgnjenje ob sapnik.
Če se glasilki približata druga drugi toliko, da delata le ozko
razo, tedaj ju zračni tok spravi v drgetanje; to drgetanje se prenese
v zračno valovanje in se po zračnem toku širi iz grla v goltno votlino
in naprej; tako nastane to, kar splošno imenujemo glas, a tu zaradi
jasnosti zven. Glasove, pri katerih se glasilke tresejo, imenujemo
zveneče , druge pa nezveneče .
Če sta glasilki v zgornji polovici tesno strnjeni in le v spodnji
polovici odprti, tedaj ne zvenita, marveč se zračni tok obnju drgne
ter povzroča glasove, kakor jih slišimo pri š epe t a n ju . — Gla
silki zračni tok lahko tudi čisto prestrežeta, tako da si mora ta
nasilno odpreti pot skozi oviro (kašljanje). Ob takem predoru slišimo
kakor rahlo eksplozijo; v govoru slišimo pri nas tak glas n. pr. v
nikalnicah
na,a
ali
m,m
ipd. V slovenščini so to le izjemni primeri.
Glasilki uravnavata v i š ino glasu; kolikor krajši sta in kolikor
bolj napeti, toliko višji je glas in nasprotno: kolikor daljši in
12
