ščina 16. stoletja. Zmagalo je načelo etimološke pisave. Glasovje
16. stoletja je dobilo gorenjsko barvo ter se s tem približalo izven-
kranjskim narečjem in drugim slovanskim jezikom. Vpeljava
gorenjskega oblikovja je bila korak nazaj; k protestantskemu se
vrnemo šele po 1. 1849, a takrat že s popravkom po izvenkranjskih
narečjih. V skladnji in čiščenju jezika je bil dosežen velik napredek.
Knjižni jezik je bil še zmerom samo kranjski. To stanje je ostalo
prav do 1. 1849. Kaže se v jeziku Kranjske Čbelice, Prešernovih
Poezij in Novic.
Po znamenitem letu 1848 se je slovenski knjižni jezik pod
vplivom ilirskega gibanja poenotil, sprejeli so ga tudi štajerski in
koroški pisatelji. Matija Majar Ziljski, poglavitni ilirec v tistem
času, sicer ni uspel s svojo umetno ilirščino, vendar mu gre zasluga,
da je razgibal duhove. Med njim in konservativnim noviškim
krogom se je izoblikoval nekako zmerno napredni krog dunajske
mladine okoli Mateja Cigaleta in Luke Svetca. Ta je pomogel do
veljave oblikam, ki so bile bliže občeslovanskim. Zmagalo je vse
slovensko načelo: kranjski pisatelji so opustili svoje posebnosti ter
jih nadomestili s koroškimi in štajerskimi oblikami (
lovec, žalosten,
lepega, mestom, najlepši, da
namesto kranjskih
lovic, žalostin, lepiga,
mestam, narlepši, de
itd.). Te skromne novosti so povzročile tako
imenovani novooblikarski vihar. Konservativci so se nekaj časa
hudo upirali, a Novice so se kmalu vdale in si celo jele lastiti za-
služenje za reformo. Na drugi strani pa so se tudi ilirci sprijaznili
s tako preobraženo kranjščino in nazadnje so bili Slovenci po treh
stoletjih -združeni v enotnem pismenem jeziku. V naslednjih letih
so zlasti pod vplivom stare cerkvene slovanščine vpeljali še nekatere
novosti, n. pr.
videti, videl
namesto
viditi, vidil;
preglaševanje
lovcem, beračev
namesto
lovcom, beračom;
ločevanje med pred
ponama
u-
in v-; po vzhodnoštajerskem narečju
vrt
namesto
vert.
Nove oblike so dobile nekakšno uradno potrdilo, ko jih je Cigale
sprejel v slovenski prevod državnega zakonika. Novice so jih
udomačile v zadnji zakotni gorski vasici. Dokončno pa so jih
utrdili odlični pesniki in pisatelji v drugi polovici stoletja s tem, da
so skupni jezik močno obogatili in požlahtnili.
7
