drevo. V strašnem trpljenju so bile upravičene besede o velikem
petku in o semenu izkrvavelega naroda.
Prišla je prva Jugoslavija in z njo upravičeno upanje, da je
narodu zagotovljen obstanek. Začetek je bil resnično lep: slovenski
uradni jezik, slovenske šole, slovenska univerza, dobre učne knjige,
ustaljen pravopis, nesluten razmah lepe knjige. A kmalu je čudna
zaslepljenost jela poniževati slovenski jezik v narečje in ga trpati
z neslovenskimi besedami. Uspela ni, kako bi neki! A jezik je pri
tem trpel škodo, narod pa trošil moči za nepotreben boj. In moči
so bile potrebne za tisto, kar je prihajalo. Na obzorju je vstajal
vihar, ki ga svet še ni videl strahotnejšega. Znova se je postavilo
vprašanje: biti ali ne biti. Sovražnik je hotel izpodkopati korenine
našemu življu, iztrebiti ljudstvo in jezik. A glej čudež: ko je prihrula
vihra, se narod ni uklonil, prvič v slovenski zgodovini je ponosno
vrgel zavojevalcu v obraz: streti me moreš, ukloniti nikdar...!
Tako smo navsezadnje gospodarji na svoji zemlji. Upajmo, daje
bila to zadnja v dolgi vrsti preizkušenj. Zares čudovita zgodba o
majhnem narodu, ki ni hotel umreti. »Močan si, o slovenski narod!
Tisoč in pet sto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnik bi
dušo izdihnil, še sveče bi mu ne žgali, še bilj bi mu ne peli — ti pa,
tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ z rameni pod
težko sovražno pestjo in praviš: Nikarte, ta burka je stara že
tisoč let!«
Vsak omikan narod si ustvari knjižni jezik, posodo, ki vanjo
izliva čustva in misli, da se ne izgube, marveč ohranijo poznejšim
rodovom. Danes se nam vidi naravno in samo ob sebi razumljivo,
da imamo prav takšen in ne drugačen knjižni jezik, a njegova
zgodovina nas pouči, kako dolg in težaven je bil razvoj. Jasno je,
da mora začetnik knjižnega jezika zajeti svojo domačo govorico.
Ni pa dovolj, da sam uporablja ta jezik; za njim morajo povzeti
pisavo še drugi, da postane občna raba. Zategadelj pri nas ni
postala knjižni jezik slovenščina Brižinskih spomenikov ali Sti-
škega rokopisa, marveč Trubarjev jezik, ker so po njem pisali vsi
protestanti in še stoletja za njim drugi pisci.
4
