Trubar je bil Dolenjec, doma z Raščice, zatorej je dolenjščina
postala podlaga našemu knjižnemu jeziku. Uveljavila se je tem bolj,
ker so bili poglavitni pisatelji 16. stoletja tudi Dolenjci. Vendar so
se dobro zavedali, da ne pišejo samo za ožje rojake, temveč tudi
za Korošce, Štajerce, Primorce — za vse Slovence. Trubar je pisal
fonetično, kolikor mu je dopuščal pomanjkljivi črkopis, ne da bi
ga bilo pri tem motilo zgodovinsko izročilo, pa tudi sosednja
narečja in sorodni slovanski jeziki ne. Vodilo ga je načelo, biti
razumljiv vsem Slovencem, ne iskati lepih, gladkih, visokih ali
neznanih besed, ne izmišljati novih izrazov, ampak ostati pri
»kranjskem« jeziku, pisati kmečko dolenjščino. Ker ni priznaval
purističnih nazorov, ni odpravljal tujk, celo nove je uvajal pod
vplivom nemških predlog. Seveda je treba upoštevati, da je imel
hude težave z ustvarjanjem izraza.
Bohorič in Dalmatin sta bila iz iste narečne skupnosti, čeprav
iz druge pokrajine, zatorej jima ni bilo težko slediti učitelju. Ven
dar so se v Biblijo že jele vrivati gorenjske posebnosti. Krelj je
bil iz Vipave. Le-ta leži čisto na robu dolenjščine in ima že precej
svojih glasovnih posebnosti. Krelj je bil jezikovno zelo razgledan.
Uvedel je bistroumne črkopisne reforme, tudi jezik je učistil,
sicer pa mu je bila Trubarjeva avtoriteta tolikanj veljavna, da se
ni dotikal temeljev knjižnega jezika. Morda bi bil to storil, da mu
je bilo dano dlje živeti. Vendar je moral biti razloček med Trubar
jevim in Kreljevim jezikom za sodobnike precej opazen. Protestant
ski knjižni jezik, ki je imel svoje vodilo v Bibliji, je bil torej dolenj
ščina s precejšnjo primesjo gorenjskih in notranjskih prvin.
Po 16. stoletju je vsem, ki so hoteli slovensko pisati, postal
kažipot jezik Biblije ali po njej prirejenih Evangelijev in listov.
Ko pa so se v 17. in 18. stoletju množili pisci, ki so od doma govo
rili kakšno drugo narečje, sta raba in vpliv dolenjščine čedalje bolj
kopnela. Tudi ljudski jezik se je spreminjal, govorili so že dokaj
drugače kakor za protestantov. V 17. stoletju se je namreč v na
rečjih, posebno v osrednjih, zgodila velika sprememba: nepoudar
jeni in kratko poudarjeni samoglasniki so oslabeli in se celo izgubili,
trdi l je prešel v soglasniški
u.
Tako so namesto
miš, kruh
govorili
5
