Po istem načelu smemo pisati predlog z pred osebnim zaimkom
z njim, z njo, z njima, z njimi
tudi
ž njim, ž njo, ž njima, ž njimi.
Etimološko načelo pa zmaguje v celi vrsti izrazov:
sčasoma,
izčistiti, razčesniti, razčesnjen, pogreznjen, priliznjen, poveznjen,
rezljati.
2. Utop-iti: uto-niti; vris
k
-ati: vris-niti; ogre
b
-ati: ogre-niti;
sred-a : sre-nja; vrt-eti : vr-niti.
V vseh teh besedah imamo pred nosnim zapornikom
n
še ustni
zapornik; ker je bila ustna zapora zaradi sledečega
n
le slabo slišna,
je v nekaterih primerih ustni zapornik popolnoma odpal v govoru
in pisavi.
Prim. še: kaniti, okleniti, utrniti, okreniti, ukreniti, stisniti, pis-
niti, prasniti, giniti, šiniti, zablisniti se.
Skupine
pn, bn, dn, tn, skn
so se olajšale z odpadom ustnega za
pornika.
Ta glasovna sprememba pa ni več nastopila v besedah, kjer je
soglasniška skupina drugotna, to se pravi, nastala šele po izpadu
polglasnika:
stopnica, grobna, trtna, srednji, ustna, mastna, kapnica,
oskrbnica, kupnina.
Po etimološkem načelu se je skupina ohranila v primerih, kakor
sta
počepniti
(poleg
počeniti
) in
mlaskniti.
3. Plet-ti: ples-ti, plest;
god-ti:
gos-ti, gost; bogat-stvo: bo
gastvo; gospod-stvo : gospostvo.
V nekaterih starih oblikah je etimološko načelo terjalo, da se oba
zobna zapornika izgovarjata izrazito, vsak s svojo odporo; ta je bila
slišati kakor oster kratek
s;
zaradi olajšave izgovora se je zapora
pred njim začela opuščati.
Skupine
tt, dt, tst
in
dst
so se ponekod olajšale v
st.
Koder beseda ni terjala tako izrazitega izgovora
t
in
d
pred
t,
tam
seje izvršilo prilikovanje obeh glasov v smislu daljšanja soglasnika:
odtis, odteščati se, predte, podtakniti.
Tudi
tst, dst
sta po etimo
loškem načelu v rabi v govoru in pisavi:
bratstvo, sosedstvo, bogo
kletstvo, nasledstvo, sodstvo, predsedstvo.
36
