227
c)
Nasprotna od hiperbole je
litota
(litotes, gr.
linkrjg
skromna
trditev); mesto da bi povedali kako stvar naravnost, rabimo ni
kalnico, n. pr.
to ni dobro
(mesto: je slabo),
to ni najlepše
(m. je
grdo).
Nevreden nisem
pač odlike, a dosti vrednejših poznam (Greg.).
Litoti podoben je
evfemizem
(milejši, blažji izraz); evfemizem
je, če rabimo olepševalne, mile izraze namesto trdih (= metonimija),
n. pr.
zaspal je
(nam. umrl);
padel je na polju časti in slave
(nam.
v boju) itd.; evfemizem je zlasti v rabi v izpremenjenih kletvicah
in vzklikih, n. pr.
hudiman, hudih
nam. hudič;
Jedeta
nam. Jezus,
Marija;
pri moji kokoši
itd.
d)
Včasih stavimo
dve
besedi v nasprotje, da jih poudarimo:
antiteza, paradokson
in
klimaks
. S tem, da prvo besedo izgovorimo
s poudarkom, pripravimo pot za umevanje druge, n. pr. Ne
zdru
ženja
—
ločitve
zdaj so časi! Pred
bogstvo
mi — zdaj lepa
stvar
.
Molče trobental
bo (Preš.). Še ena taka
zmaga
in jaz sem
izgubljen
.
2.
Stavčne figure
nastanejo, kadar damo celi misli nenavadno
obliko:
nagovor
(apostrofa, gr.
a7iooTQocpij), retorično vprašanje
(na
katero ne pričakujemo odgovora),
aposiopeza, anafora;
n a g o v o r
je n. pr. „Al jezero, ki na njega pokrajini stojiš, ni, Črtomir, po
doba tvoja?
“
(Preš.); r e t o r i č n o vp r a š an j e : Kje bratoljubja
si videl olt
arj
e? (Preš.) Z ap o s i o p e z o zamolčimo konec misli,
da ravno s tem učinkujemo, n. pr. „Takoj tiho, če ne — !“ A n a
f ora je, če besede ponavljamo, ali če več stavkov z isto besedo
začenjamo, n. pr.
Vse tako je kakor poprej
*
bleščeče in veselo;
*
le ti, srci, le ti, srce, * le ti si mi zbolelo!
(Jenko.)
15*
