222
Pesniki ne primerjajo samo pojem s pojmom, ampak nam
slikajo včasih cel
pojav
iz prirode ali cel
dogodek
iz življenja, da
primerjajo z njim kak drug pojav ali dogodek, ki ga hočejo opisati,
n. pr.
Ko se neumik o povodnji vlije,
*
iz hriba strmega v dolino
plane,
*
z deročimi valovi vse ovije,
*
kar se mu zoperstavi, se ne
vgane
*
in ne počije pred, da j ez omaga; *
tak vrže se Valjhun
na nekristjane (Preš.). —
Teman oblak izza gore * privlekel se je
nad polje,
*
nad poljem v sredi je obstal,
*
nebo je čez in čez obdal. *
To ni oblak izza gore * to tudi ni ravno polje ; * to misel je le
žalostna * na sredi mojega srca (Jenko).
3. Včasih pravi izraz (A) popolnoma zamolčimo in imenujemo
samo podobo (B); to je čista metafora. Sem spadajo n. pr.:
stalni
pridevki
(epitheta ornantia) in
stalna rekla,
n. pr.
bela
Ljubljana,
črni
Kranj,
beli
dan,
zlata
kaplja,
zorna
mladost;
ostro
pogledati,
sladko
se nasmejati, glavo si
beliti, zidane
volje biti,
prazno slamo
mlatiti, otrobe vezati,
šolo na
kol (kljuko) obesiti, v kozji rog ugnati,
mreže nastavljati, zasačiti
koga itd.
Sem spada
poosebljenje
(personifikacija), če mrtvi stvari pri
pisujemo človeško čutenje, mišljenje, skratka človeške lastnosti,
n. pr. skrbi
more
ubogega kmeta; trta
rodi;
solnce
vzhaja, zahaja;
potok
golči,
ogenj
liže
drva in jih
požira
. Naravo poosebljamo,
če pravimo, da ima
glavo,
n. pr. gora
Triglav,
žebelj, zelje, čebula;
tako so dali naši predniki
lice
pravi strani sukna,
uho
šivanki,
sekiri;
oko
trti,, drevesu
popek, nos
ladji,
čeljust, zobe
grabljam;
jezik
tehtnici, črevlju;
roke (ročice)
vozu,
noge
stolu, mizi;
kožo
lubju,
dušo
svetiljki in gumbom. Človek prenaša na naravo svoje
misli
in
čuvstva,
da jih na njej konkretno kaže, n. pr.
Tiho čez
polje, * tiho mesec gre,
*
z njim gre žalostno srce
(Žup.). —
Vstala
je narava
*
ter se giblje živa;
*
znane čute kaže, * kar nebo po
kriva
. *
In srce umeje
*
čudne govorice,
*
ki jih govorijo * zvezde
in cvetice.
*
Kamenje budi se * in občutke moje
*
z mano čuti, z
mano
*
glasne pesmi poje
(Jenko).
Včasih pa ni samo en izraz v stavku metaforski, ampak
cela misel, cel stavek; to je
alegorija;
sem štejemo pregovore,
uganke itd.; n. pr.
vrana vrani oči ne izkljuje; roka roko umiva;
vsak naj pred svojim pragom pometa.
—
Vije, vije,
*
Kraševce
brije, * Trst pometa,
*
ladje premeta
(burja). Alegorija se razteza
lahko čez celo pesem (n. pr. Prešeren: V spomin Valentinu Vod
niku, Orglar itd.) ali celo povest (n. pr. Cankar: Kurent, Hlapec
Jernej in njegova pravica, Na Klancu itd.).
