229
Vsak določeni glagol izraža tedaj dvo j e : 1. neko dejanje
ali stanje (= g l a g o l s k a vseb ina) in 2. tisto osebo ali stvar
(podmet, subsistenco), ki dejanje i z v r šu j e ali v tem stanju b i va
(= g l a g o l s k a oseba). Zat o je v do l o č enem g l a g o l u
obs ež en vedno tudi osebek.
Osebek ni posebna beseda v stavku, ampak je že izražen v
določenem glagolu.
Ko izrečem
pišem, piše; sedim, stoji,
izrečem predstavo p isan ja , se
denja itd. ter hkrati tudi predstavo tiste osebe, na kateri opazimo pisanje,
sedenje itd.; te dve predstavi nista ločeni, ampak sta v besedah
pisem, stoji
itd.
združeni v eno celoto.
Iz tega sledi, da druži določeni glagol v sebi osebek in
p ovedek ; zato je glagol, če ga izgovorim v takem položaju
(situaciji), da izrazim z njim kako mi se l , že sam zase s t avek ,
n. pr.
Sedim
. —
Stoj!
—
Prosim
.
Glagolska oseba, z l a s t i t r e t j a , potrebuje večinoma še
p o s e bn e ga p o j a s n i l a , ki natančneje določuje, na koga ali
na kaj moramo misliti pri tretji osebi. Določilo glagolskega
osebka je osebkova beseda (Subjektswort), t. j. kak samostalnik
ali druga beseda, ki ima veljavo samostalnika; le-ta stoji v ime
n o va l n i ku , pri velelniku v z va l n i ku , n. pr.
Škrjanec poje;
osebek je tretja glagolska oseba, ki je določena z osebkovo be
sedo, stoječo v imenovalniku
(škrjanec);
toda:
škrjanec, poj!
Tu
je druga glagolska oseba, določena z osebkovo besedo
(škrjanec!)
zvalnik (Bezjak).
Va j a .
Mati pospravlja
.
Pospravlja
je povedek, ki nosi v
svoji obliki že tudi osebek; osebek je nekdo, ki ni ne ja z ne ti,
torej tretja glagolska oseba; to osebo pa je treba še posebej
označiti, da je povedkova vsebina jasnejša, tedaj povemo:
mati
p o s p r a v l j a :
mati
je osebkova beseda.
Kdo piše? Piše
je povedek, osebek pa še neznana tretja
glagolska oseba;
kdo
je osebek, določen z osebkovo besedo.
§ 347. Včasih podmeta (osebkove besede) ne moremo iz
raziti s posebno besedo, ker ga ne poznamo ali ga nočemo iz
raziti; toda z glagolovo obliko vendar povemo, da podmet bi va ,
četudi nam ni znano, kaj je ta podmet. Stavki, kakor
bode me,
trga me, zebe te, zabolelo nas je; bliska se, grmi, dani se, dežuje
itd.
so popolni stavki s povedkom in osebkom; nedostajajo jim le
osebkove besede.
