237
2. V protivno (adverzativno) priredje, kjer je vsebina po
sameznih stavkov med seboj v nasprot ju.
Protivni vezniki so:
a, ali
(= toda);
pa (pok), toda, vendar,
le, samo; ne
—
ampak, ne
—
nego, temveč (temuč), ne
—
marveč,
ali
—
ali.
N. pr.
Dela je dosti, a moža ni, da bi se ga lotil
(Levstik).
Privezali so te, a li ti si se iztrgal
(Strit.).
ljudje sodijo po vnanje,
Bog pa sodi po notranje. Bog se ne meni za besede, ampak gleda
na srce. Ali grmi, ali se zemlja trese?
3. V vzročno (kavzalno) priredje, v katerem uteme l jn j e
drugi stavek veljavnost prvega.
Vzročni vezniki so:
zakaj, kajti, saj, sicer, namreč;
n. pr.
Začni piliti in mikati, kajti gradivo ni vse predivo
(Slomšek).
Po
čakaj, saj ne gori voda!
4.
V sklepalno (konsekutivno) priredje, v katerem obsega
dragi stavek to, kar se da sk l epa t i ali kar izvira kot p o s l e
di ca iz prvega stavka.
Sklepalni vezniki so:
torej, tedaj, zato, tako (tak);
n. pr.
Stara
slovenščina le imej svoje pravice; naši zato ne jemljimo njenih!
(Škrabec).
Izkušnjave so povsod; torej bodi vedno pazen, da vanje
ne zabredeš.
Opomnja, Zmisel stavka se ne spremeni, čeprav priredne
veznike opušč amo , n. pr.
Srce je nevaren modrijan; izgubljen je
(brez veznika!),
kdor ga posluša!
(Strit.)
Redka cvetica je sreča;
iščeje vsak, najdejo malokdo
(isti).
Njemu je lahko; on ima zlate rude.
Podredje.
§ 357. Odvisni stavki nadomeščajo stavkove člene, ker do
polnjujejo misel glavnih stavkov. Glavni stavek ima za podredje
isti pomen kakor določeni glagol za prosti stavek; zato moremo
od glavnega stavka vpraševati po vseh odvisnih stavkih, ki so
mu podrejeni.
Odvisni stavki se imenujejo po tistem stavkovem členu,
namesto katerega stoje. Odvisni stavek je:
a)
o s e bk o v s t avek , če stoji namesto osebkove besede,
n. pr.
Lažnivec
kr ade ;
lažnivec
je osebkova beseda; namesto te
rabimo lahko stavek
kdor laže
=
kdor laže,
krade ;
kdor laže
je
osebkov stavek;
