241
1. kadar govorimo o osebah, katere posebno spoštujemo,
n. pr.
Oče bolehajo. Naša blaga mati so dobro skrbeli za svoje otroke.
—
„Ali so gospod Kriton doma?“ „„Doma so, pa spe; ostro so mi
prepovedali, da jih ne budim pred eno uro, tudi če bi voda gorela.
““
(Strit.)
2. kadar je osebkova beseda kako skupno ime, kakor
gospoda, družina, žlahta, deca;
n. pr.
Gospoda se spogledajo, smrt
mu prizanesejo
(N. ps.).
Gospoda so vsi malojedni.
—
Prišli k njej
so zlahta njena
(N. ps.).
Beli Kranjci govore:
deca govorijo; gospoda se šetajo; družina delajo.
V pisni slovenščini je vendar navadna ednina; n. pr.
To mi
huda mati je storila. Hiti naproti mu družina.
—
Vsa gospoda
vidi tamkaj naj
’
lahko
(N. ps.). —
Zlahta je prišla
.
2. Ve zan j e pov edka z več o s e bko v im i besedami .
Kadar ima stavek dvoje ali več osebkovih besed, tedaj stoji
določeni glagol, kakor tudi povedkovo določilo v ednini,
dv o j i n i ali množ in i ; in sicer:
a)
v
ednini,
če se smatrajo vse osebkove besede za eno
ce l o t o , posebno pri sorodnih rečeh. Ako so osebkove besede
r aznega spo l a , tedaj se ravna spol po b l i žn j em imenu.
N. pr.
Laž in zvijača pogine, le resnica in pravica ostane.
Delo in čas dela bodi starosti in moči primeren!
—
Strah in tre
petanje je prišlo nad mene
(Dalmatin). —
Človeku je potrebna jed
in oblačilo.
b)
v
dvojini,
če se govori o dveh osebkih v ednini, katerih
si ne mi s l imo kot eno reč ali celoto. Ako sta osebka r a z
nega spo l a ali razni oseb i , ima moški spo l prednost pred
ženskim in ženski pred srednjim; enako tudi prva oseba pred
drugo in druga pred tretjo. Isto velja za
množino.
N. pr.
Zamet in svild pogasita ogenj na ognjišču. Mati in hči
sta pridni gospodinji. Jaz m ti sva si dobra prijatelja.
Čast, zakon in oko ne trpe šale. Najboljša pratika so gore
in podnebje. Drage so zlato in jagode, pa dražji so še modrih ljudi
izreki. Sršeni, ose in čebele bodo vedno prepir imeli.
Opomba. Včasi stoji namesto ednine dvojina, ker imamo dva osebka
v mislih, od katerih pa se eden izraža z orodnikom; n. pr.
Vsako nedeljo
greva e očetom v mesto (= greva jaz in oče v mesto). — Divja ko morje, kadar
ne borita za premoe z vetrom
(Cankar).
Breznik: Slovenska slovnica.
16
