246
§ 369. Pr edmet v tožilniku:
Svo j p r edme t imajo v tožilniku:
a)
vsi prehajalnl glagoli v t r d i l n em reku, kadar se njih
dejavnost razteza če z ves predmet.
N. pr.
Bog ljubi p r a v i c o in sovraži hudobno dejanj e.
Očetov blagoslov hiše zida, materina kletev pa jih razdira.
b)
nekateri n e p r e h a j a l n i glagoli s predmetom, ki je istega
k o r ena ali pomena z glagolom.
N. pr.
Junači domačije mimo smrtno spanj e spe
(Jenko).
In
še
l je boj bojevat brez upa zmage
(Preš.).
Najboljše je, srednjo
pot hoditi
.
c)
glagoli
boleti, srbeti, ščemeti, peči, žgati, zebsti, tresti, žuliti,
skrbeti
itd.; in sicer stoji oseba v tožilniku, r e č pa, ki povzroča
nepovoljni čut, v imeno va l n i ku .
N. pr.
Vsak sam ve, kje ga črevelj žuli. Po slabi tovarišiji
č l oveka rada glava boli.
č)
samostalniki
groza, strah, sram, skrb, konec, misel, volja,
kadar jih z glagolom
sem, biti
v 3. e dn i n s k i o s e b i s r e d n j e g a
spo l a jemljemo v rabo; in sicer stoji osebni predmet v tožil
niku, r e č n i pa v rodilniku.
N. pr.
Toliko ga je sram, kakor vo lka strah. Stori
,
kakor
te je volja! Groza me je bilo nočne pošasti. Misel me j e ; groza
jo je ; strah nas bo; volja vas je (je bilo, bi bilo).
V nikalnih stavkih stoji o s e bn i predmet v r o d i l n i ku ;
n. pr
. Lovc e v ni groza strmečih čeri
(Cegn.).
Ma t e r e ni bilo
skrb otroka.
§ 370. Dva tožilnika imajo pri sebi, in sicer predmetni
in povedni tožilnik (zadnjega rajši s predlogom za):
a)
glagoli
imenovati, postaviti, izvoliti, izbrati
(pri teh stoji
navadno p o v e d k o v t o ž i l n i k s predlogom za),
storiti, narediti,
delati se, spoznati
itd.
N. pr.
Gospoda (=za gospoda;
povedni tožilnik)
svojih del
si ga
(= predmetni tož.)
postavil. Storil se bom mr t v ega ! Ime
novali smo ga
(predmet)
r e š i t e l j a
(povedni tož.).
Postavili (izvolili, izbrali) so si ga župana ,
navadno:
za
župana,
ali:
županom.
—
Imenovali so ga za učitelja,
ali tudi:
učiteljem.
(Tu stoji povedni orodnik namesto p o v e dn e g a
tožilnika.)
