Skladnja.
§ 345. V skladnji ne govorimo več o posameznih, med seboj
l o č e n i h besedah (kakor v oblikoslovju in debloslovju), temveč
o njih medsebojnem r a zme r j u in medsebojni o dv i sno s t i .
Kadar govorimo, t. j. kadar izrazimo kako mi se l , moramo
postaviti besede tako, da so med seboj v nekem do l o č e n em
r a zme r ju , po katerem so druga od druge odv i sne . V taki
z v e z i se besede med seboj pojasnjujejo, dopolnjujejo in natanč
neje določajo; tako nastane iz posameznih besed, ki imajo same
zase lahko drugačen pomen, neka — rekli bi organska — c e l o ta ,
ki ima en o t en pomen: ta pomen razberemo iz vseh besed
skupaj, ne iz vsake posamezne.
Najmanjša taka besedna c e l o t a , katera izraža kako mi sel ,
je s tavek .
Med besedami v stavku pa je — glede na tvoritev — ena
najtehtnejša in na to se vse druge besede nanašajo; ta beseda
je ali g l a g o l , t.j.
določeni glagol
(gl. § 220) ali pa, če v s t avku
ni g l a g o l a , tista beseda, ki je n o s i t e l j i c a misli.
Za vse stavke, v katerih se nahaja glagol, velja tedaj
opredelba:
Stavek je izraz misli s pomočjo dol očenega glagola.
N. pr.
Pišem nalogo. Učenec piše vsak dan kako nalogo. Sedim.
Med izpraševanjem učenec stoji.
§ 346. Vsak določeni g l a g o l pa znači (gl. § 215) kako
d e j an j e (n. pr.
pišem,
učenec
piše)
ali s t an j e (n. pr.
sedim,
učenec
stoji)
in tedaj vselej nekaj pov e ; zato se v stavku ime
nuje povedek (predikat). Pove pa določeni glagol vedno kaj o
neki o s eb i , ki je lahko prava ali neprava, resnična ali umišljena
stvar; to osebo imenujemo g l a g o l s k o os ebo (da jo ločimo od
prave osebe); glagolska o s e b a se v stavku imenuje tudi osebek
(subjekt).
IV .
