210
narodi govorili še en skupni jezik in prebivali še v skupni indo
evropski pradomovini.
Indoevropska sorodnost
pa ni le v posameznih besedah
ali korenih, temuč v vsem slovniškem sestavu, v debloslovju, v
sklanji in spregi in tudi v skladnji. In ta sorodnost je tolikanj
očitnejša, kolikor starejši so jeziki, ki jih primerjamo. Ako bi
vzeli n. pr. našo slovenščino, italijanščino in novo grščino, bi bilo
izprva precej težko najti kako ujemanje. Ali primerjajmo staro
slovenščino, latinščino in staro grščino, pa bomo videli povsod
zadosti takega, kar je enako ali podobno ali v vseh treh jezikih
ali vsaj v dveh od njih. In vendar je stara slovenščina, kakor
nam je ohranjena v najstarejših spomenikih, za tisoč let mlajša
od latinščine, kaj šele od grščine! Kolikanj podobnejša je morala
biti latinščini in grščini prvotna slovanščina recimo ob Kristu
sovem času! Ako gremo potem v duhu še dalje nazaj, moramo
priti naposled do časa, ko so si bili vsi indoevropski jeziki tako
podobni, kakor bi bili narečja enega jezika; in na vse zadnje
moramo priti do neke prvotne dobe, ko so govorili vsi Indo-
evropci tako enako, kakor n. pr. dandanašnji prebivalci ene vasi
ali udje ene družine. To je bil prvotni indoevropski jezik.
§ 334. Pri nekaterih besedah se spozna sorodnost že na prvi pogled,
n. pr.:
slov. brat, bratranec: nem. Bruder (got. brothar, lat. frater, gr.
(pgarrjg
član istega rodu;
slov. m ati, -ere; nem. Mutter, lat. mater, gr.
firjtrjg
(dorsko
fiatjg);
slov. sin (iz syn), nem. Sohn (starovisokonemško: sun), gr.
vios (v-
je nastal
iz
su
-);
slov. voda, nem. W asser (got. w a to), gr.
v
S-(
uq
(
v
- je nastal iz wu-);
slov. ov-ca, ov-en; lat. ovis, gr.
ois
(iz of^);
slov. ten-ek, nem. dunn, lat. tenu is, gr.
tavvtu
raztegnem;
slov. noč (iz nokt-), nem. Nacht (iz nokt-), lat. n o i, n o ctis, gr.
vvS,
w x tos ;
slov. miš (iz myš in to iz mus-), nem. Maus (starovisokonem. mu s), lat.
mus, muris (iz musis), gr
. fivs, /uvog
(iz
/uvooi);
slov. (pro)strem, nem. streuen , lat. sterno, sternere;
gr. atogvvju
raz
prostirati;
slov. sreb ati, lat. sorbeo, -ere; gr.
QO(pe(o
(iz srobh-).
Primerjaj zlasti števnike: slov. eden (en), dva, tr i, št ir i (strslov.
č ety ri ..., nem. ein s, zw ei (got. twai), drei (starovisokonem. dri), v ie r,
(got. fid w or iz qetwor), f un f (iz predgerman. penpe, penqe), s e x .. .
gr.
tis, evo, tQtis, teuuagts
(iz qetwor-),
nevtt, eš . . .
§ 335. Prvotni g la so v i indoevropskih jezikov so se v posameznih
jezikih spreminjan večinoma po sta ln ih zakonih;
