Pluralia tantum se sklanjajo po zgledu: sani, sani,
sanem, sani, pri saneh, s sanmi; gosli, gosli, goslim,
gosli, pri goslih, z goslimi.
Pot
,
laket
gresta po II. ali po III. sklanji.
3. moška sklanja
Naglas stoji lahko:
a) na osnovi: rak, hram, brat, zaklad, travnik;
b) na obrazilu: pes, sen, dež, steber, bezeg;
c) se premika: most, bog, duh, glas, plod, svet.
Imena reči imajo tož. ednine enak imenovalniku,
imena bitij pa rodilniku: vidim
raka, moža
— vidim
voz, grad
.
Duh
v pomenu duša ima tož.
duha
, v po
menu vonj pa
duh:
Ubili so mi
duha
— začutil sem
neprijeten
duh.
Po mehkih osnovah na
č ž š lj n j j
in
c
se
končniški o preglasi v
e:
z oračem, oračema, oračev,
oračem.
Imenovalniški polglasnik se v odvisnih sklonih iz
pahuje:
pevec
— pevca, osla, octa, vetra, sla, psa,
kolka, fantka, bratca, zajca, mozga, blagra, Slom
ška, Umka, dedka itd. Polglasnik ostane le, ako bi se
beseda težko izgovarjala: tekmeca, mrtveca, jezdeca,
jazbeca, misleca, pomisleka, kozleka, dežja, kesa itd.
Brez polglasnika v imen. se pišejo: bli
sk,
pi
sk,
tisk,
vri
sk, žvižg
, Lovrenc, Vinc
enc,
Franc, Pirc.
Čisti e, ki se ne izpahuje, im ajo : prijatelj, pisatelj,
učitelj, ravnatelj, angel, mesec.
Pomni rodilnike: brenc
lj
a, kremp
lj
a, rab
lja,
temp-
lja,
kapit
lja;
toda
nageljna,
buteljna, mandeljna, da-
teljna.
P ri drugih sta obe obliki: šk ra tlja in
-eljna.
Samostalniki na -r dobijo včasih
j: cesarja,
lo
parja, carja, hudirja, denarja, doktorja, dihurja, me
hurja, pastirja, gospodarja, sladkorja, lovorja, Vladi
m irja, Homerja itd.
Brez j so : govora, javora, mramora, marmora,
šotora, tabora, tovora, okvira, večera, bisera, severa,
37
