Poleg
ovc
,
tresk
,
desk
imamo:
ovac, tresak , desak.
Obrazilo
-a
imajo v rod. množine:
voda
,
gora
,
s teza, sestra ,
cerkva.
Rabijo se poleg:
vod
,
gor
, stez,
sester,
cerkev.
Obrazilo -i ima
besedi
; rabi se tudi
besed.
ženska
se sklanja kot lipa. Pomni sklanjo: gospa,
gospe, gospe, gospo, pri gospe, z gospo itd.
Po tej sklanji se sklanjajo tudi moška imena:
sluga, starešina, starosta, paša, aga, vladika, oproda,
vodja, vojvoda, poeta, pismonoša, Trdina, Šenoa itd.
Ženska pluralia tantum se sklanjajo po zgledu:
grablje, grabelj, grabljam, grablje, pri grabljah, z
grabljami.
V I. sklanjo gredo tudi ženska imena na -
e v
: cer
kev, ponev, britev, latev, lokev, setev, breskev, moli
tev, ženitev, možitev, mlatev, žetev itd. Le imen. in
tož. te r orod. ednine imajo po II. sklanji. Nekateri
samostalniki imajo oblike tudi povsem po I. sklanji:
lokva, smokva, britva, lestva in dr.
Besedi
m a ti
,
hči
imata različni obliki samo za tož.
in orod. ednine:
mater
,
hčer; z materjo, s hčerjo.
2. ženska sklanja brez obrazila
Naglas je lahko:
a) na osnovi: nit, miš, misel, basen, pamet;
b) se premika: kost, vas, noč, strast, zibel.
Predlog potegne včasih naglas k sebi: jesen — na
j esen, na pomlad, brez skr bi, do noči, s poti itd.
Samostalniki, ki imajo v končnem zlogu imen. pol
glasnik (pesem, basen, bolezen, ljubezen, povodenj
itd.), imajo v daj. in orod. vrinjen pred obrazilo glas
i:
z mislijo, mislima, z mislima, z mislimi.
Samostalniki na -
ev
imajo po tej sklanji imen.,
tož. in orod. ednine, sicer gredo po I. sklanji:
cerkev
,
cerkev
, s
cerkvijo.
Po
kost
g redo : ljudje, lasje, oči; delno zobje, možje.
Po tej sklanji gre tudi
kri;
rod.
krvi
itd.
