učkati, Ostrica, graški in bleski (iz gradski, bledski),
korajža iz frc. courage. Podobno je nastalo enajst,
dvanajst, dvajset iz enadst (iz ena na deset), dvanast
(iz dva na deset), dvaset (še pri Trubarju, iz dva de
seti).
XIII. Pristavljanje. Na začetku besede se včasih
pred samoglasnik pristavi kak soglasnik, največkrat
v ali j:
vogel
poleg
ogel, votel
in
votlina
poleg
otel
in
otlina, vohati
iz
ohati, jaz
iz
az, jezero
iz
ezero
itd.
Na konec besed se pritikata za samoglasnik j in r.
Glas
r
dobivajo oziralni zaimki in prislovi:
kdo-r, ka-r,
kamo-r
. Glas j se pritika prislovom:
seda-j, tuka-j,
zada-j.
Imajo ga tudi Aškerčeve oblike:
z rokoj, z no
-
goj
itd., ki so vzete iz spodnještajerskega narečja.
XIV. Rota cizem. Kadar se nahaja -ž- med dvema
samoglasnikoma, izmed katerih je drugi e, se spre
meni v nekaterih besedah v glas r : moreš iz možeš
(shrv. možeš), te r iz teže (poljsko
tež),
bore iz bože
(stari zvalnik od Bog), kdor iz ktože, čigar iz čigaže,
kamor iz kamože, kakor iz kakože, kadar iz kadaže,
ki
iz
kir
in to iz
kiže
itd. Prislov
že
je iz
uže
(poljsko
j u ž ) ;
ribniško
vre
je mlajše.
XV. Redukcija ali izpad. Končni štadij v delovanju
asimilacije je popolna zenačitev dveh sosednih glasov,
ki se nato stopita v en sam glas. Po zunanjem videzu
govorimo o izpadu glasov.
a) Na začetku besede izpada
v
pred r in l : resje,
Retje, raskav
iz
vresje, Vretje, vraskav.
Enako:
Lah,
las, lasulja, last
iz
Vlah, vlas, vlasulja, vlast
. Dalje:
nalašč
iz
na-vlastj
(sor. vladati),
zlasti
iz
iz-vlasti
(poljsko zwlaszcza),
kljub
iz
vkljub
itd.
Predpona
vz-
se je obrusila v s oz.
z:
zglavje,
zgled, znak, zdramiti, spored, sporeden iz vzglavje,
vzgled itd. Prvotna predpona se je ohranila le, kadar
je pomen predpone poudarjen (vzleteti, vzgon), v no
vih tvorbah in v izposojenkah (vzvišen).
26
