2. Po zv e n u ločimo zveneče in nezveneče. N e
z v e n e č i so :
c č f h k p sšt
ostali so z v e n e č i :
b d g j l l j m n n j r v z ž
in samoglasniki
a e i o u.
3. Po m e s t u tvorjenja razlikujemo:
ustnične (lab ialne):
b p u m,
ustnično-zobne (labiodentalne):
v f,
zobne (dentalne):
d t c s z n l r ,
trdonebne (p a la ta ln e )
: j č šž l j nj,
mehkonebne (velarne
) : k g h .
4. Po n a č i n u tvorjenja so :
odprti glasovi ali samoglasniki:
a e e ə i o o u,
priporniki (sp ira n ti):
u v f j h s š z ž ,
zaporniki (eksplozivi)
: p b t d k g ,
zlita (afrikati) s ta :
cč
(iz ts tš),
jezični (likv idn i):
r l lj,
nosni (nazaln i):
m
n n j
.
Po značilnem sikanju imenujemo
s z c
sičnike,
š žč
pa šumevce po značilnem šumu.
5. Po v p l i v u na sosednje glasove ločimo:
mehke:
j l j n j č š ž c,
tr d e : vsi drugi.
6. Z l o g o t v o r n i soglasniki s o :
r l m n .
7. S o g l a s n i š k a sta samoglasnika:
u
in
i
.
8. Samoglasniki (vokali) nastanejo v odzvoku ne
oviranega prehoda zračnega toka pri različnih oblikah
ustne votline. Po mestu tvorjenja poznamo sprednje
jezične ali palatalne (
i e)
in zadnje jezične ali velarne
(
u o
). Po
oddaljenosti jezika od neba ločimo visoke
ali ozke (i
e o u)
in nizke ali široke (e o a), Vsi
samoglasniki so ustni. Glede na lego jezika jih lahko
razvrstimo v tale trikotnik:
i
u
e
o
e ə o
a
