5. a l b a n s k i (z ostanki starega ilirsk eg a);
6. i t a 1s k i : osko-umbrski in latinski. Iz ljudske
latinščine so se razvili romanski jeziki: portugalski,
španski, katalonski, provansalski, francoski, italijan
ski, furlanski, retoromanski in romunski;
7. k e l t s k i : galski, bretonski, kimbriski, korn-
velski, irski, škotski in manski;
8. g e r m a n s k i : vzhodni je go tsk i; severni s o :
islandski, norveški, švedski in danski; zahodni so:
angleški, friški, holandski, flamski, dolnjenemški in
gornjenemški; ta je od L u tra dalje nemški knjižni
jezik ;
9. baltsko-slovanski: b a l t s k i so: litovski, letski
in izumrli staropruski. S l o v a n s k i so vzhodni: ru
ski (okoli 90 milijonov), ukrajinski (45 mil.) in belo
ruski (10 m il.); severni so: poljski (28 mil.), češki
(8 mil.), slovaški (3 mil.), lužiški (gornji in spodnji
150.000) in izumrli polabski; južnoslovanski so: bol
garski (7 mil.), srbskohrvatski (11 mil.), slovenski
(2 mil.) in izumrli starocerkvenoslovanski, jezik
sv. Cirila in Metoda.
Slovenski jezik, ki ga govori strnjeno naseljena
skupina ljudi, slovenski narod imenovana, je kot po
jem enota, v resnici pa sestoji iz množice narečij, ki
imajo skupno slovensko osnovo, v posameznostih pa
se ločijo. Prirodne razmere (visoki gorski grebeni,
prostrani gozdovi, obširna barja in močvirja, zaprte
doline) in politično-cerkvene meje so razkosale Slo
vence v večje število socialnih skupin; te so v loče
nem življenju med 1000 in 1400 izobrazile današnja
slovenska narečja (dialekte), ki jih delimo v sedem
glavnih skupin; od njih ima vsaka po več narečij,
podnarečij in govorov; vseh štejemo okoli 46. Posebej
ločimo sedem narečnih skupin, ki se med seboj raz
likujejo po načinu izgovarjave, po besednem zakladu,
njega ustvarjan ju in spreminjanju, po tempu govora
itd. Zemljepisno razmestitev glej na karti!
