saj pišejo najboljši pisatelji v lepi knjižni slovenščini
(Miško Kranjec). S tem je bilo načelno vprašanje
knjižnega jezika rešeno; pozneje se je jezik le izpo
polnjeval, oblikovno utrjeval, izrazno čistil in bogatil
te r stilistično likal.
Naš knjižni jezik je sad skoro 400 letnega razvoja,
zato ni enovit, temveč je sestavljen iz različnih se
stavin. Podoben je starim evropskim pismenim jezi
kom (angleškemu, francoskemu, nemškemu, poljskemu
idr.) in se loči od srbskohrvatskega, ki je živo herce
govsko narečje. Naš jezik sloni v pisavi in izreki na
glasoslovju in oblikoslovju, ki živi od 16. veka dalje
in ga nahajamo v vseh osrednjih slovenskih narečjih.
Tradicija in živi govor dajeta smernice pisavi in
izreki.
Prvi zavestno urejeni črkopis je uvedel Trubar
1551, ki ga je priredil po tedanji latinski in nemški
pisavi. Bil pa je še precej nedosleden. Izboljšali so ga
že njegovi sodelavci (Krelj, Dalmatin). Ker je ta iz
boljšani črkopis prvi učil v slovnici 1584 Adam Bo
horič, zato se imenuje po njem bohoričica. Njene zna
čilnosti so: sičniki
ſ s z,
šumevci
ſ h sh z h ;
mehki
lj
,
n j
; polglasnik
e
in zlogotvorni
r
(pisan
er
) ; loči
u
od
v
,
i
od
j.
V knjigah se je rabila bohoričica vse do
1844.
Po Kopitarjevih nazorih, da naj ima sleherni glas
svoj posebni znak, sta Metelko in Dajnko objavila v
svojih slovnicah 1825 novi pisavi, metelčico in dajn
čico, ki sta imeli za šumevce in mehka
lj, n j
posebne
znake, vzete večinoma iz cirilice (primere glej v Či
tanki za VII. razred srednjih šol). Za oko sta bili ne
lepi in tudi manj praktični, zato sta se dvignila zoper
te novotarije v znani abecedni vojski Čop in Prešeren.
Končno ju je prepovedala vlada 1833 oz. 1838.
Bohoričica se je ohranila, a le začasno, k a jti vpra
šanje vpeljave boljšega črkopisa je ostalo nerešeno.
